6.09.2007

Planet terorja

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Ne da se filmi o zombijih niso pojavili prej – konkretno so začeli razsajati v tridesetih, z občasnimi namigi pa že kako dekado poprej –, pa vendar rojstvo žanra ponavadi postavljamo v leto 1968, ki je poleg študentskih nemirov prineslo tudi Noč živih mrtvecev, influenčni, bizarni in hudo alegorični filmski artefakt Geroga A. Romera. Šestdeseta so bila leta hladnovojnega terorja, vietnamske vojne, preprečevanja rasne integracije in uniformiranja družbe – zombiji so bili v tem okolju kakopak sijajna metafora podrejene ljudske raje, njihova bolezenska apatičnost pa sindrom težnje po brezosebni in skrajno konformistični družbi. Romero je posnel še tri nadaljevanja, najprej v obdobju slabih tridesetih let Zoro živih mrtvecev in Dan živih mrtvecev, nato pa, le kdo bi vedel zakaj, leta 2005 še Deželo živih mrtvecev, neke sorte epilog te genialne kultne serije. Mikrobudžetni filmi o zombijih, ki so kot udarni val Romerovih filmov v sedemdesetih in osemdesetih postali del kulture grindhousa, so se pojavljali v veliko krajših presledkih in verjetno prav iz tega razloga socialne tematike niso bili voljani obravnavati niti slučajno tako zavzeto, so pa zato požrešnost, izprijenost in krutost naganjali v brezmejne skrajnosti.

Če torej Romerove ekscese pojmujemo kot prvo, izkoriščevalsko plenjenje njegovih idej pa kot drugo generacijo filmov o zombijih, potem lahko Rodriguezov Planet terorja, ki v tandemu s Tarantinovim Smrtno varnim rekonstruira ero grindhousa, uvrstimo v novo, tretjo generacijo tovrstnih izdelkov. Iz nje uhaja smrtonosni plin, ki ljudi spreminja v krvoločne nakaze, te pa nato trebijo vse tiste, ki jih biokemični strup ni dosegel. Ironično, ubežijo jim le izobčenci, trdovratni, žilavi odpadniki, ki se upirajo vsemu konvencionalnemu in vnaprej predvidenemu; med njimi so seksi enonoga go-go plesalka Cherry (Rose McGowan), hitri, spretni pistoljero El Wray (Freddy Rodriguez) in prestrašena anestezistka Dakota (Marley Shelton), ki poskuša ubežati podivjanemu možu (Josh Brolin). A ko se že skoraj znebijo zombijev in si oddahnejo, da so uspeli ubežati najhujšemu, jih prestreže okužena vojaška enota, ki ji poveljuje zblazneli bin Ladnov eksekutor, general Muldoon (Bruce Willis), v čigar očeh se namesto domoljubja zrcalita srd in posttravmatični stres. Robert Rodriguez poskrbi, da na plan pricurljajo vsi šokantni masakri zombijevskih filmov, nasilni akti krvavih slasherjev in brutalni zločini transgresivnih grozljivk, v manifestacijo surovosti, okrutnosti in grobosti pa mestoma vključuje hudomušne namige na odprta vprašanja ameriške politike. Vse lepo in prav, a Tarantino nas je s subtilno depikcijo seksualne vojne nesebično zapeljal do artističnega orgazma, medtem ko Rodriguezove aluzije izzvenijo tako postransko in nebistveno, da Planeta terorja nikakor ne morem oklicati za domiselno reciklažo Romerovih klasik, si pa vseeno zasluži naziv sveže aranžiranega, dobro zabeljenega in vizualno atraktivnega retrofuturističnega filma.

6/10

IMDb

Planet terorja


 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

7 komentarjev

  1. trip trip pravi:

    huh… jaz sem si ogledal Grindhouse v kompletu, se pravi, je bil tu najprej Planet terror in potem Death proof. Ampak mislim, da tudi, ce bi bilo obratno, mi Planet ne bi deloval “downtempo”; v smislu kvalitete. Ne vem, meni se je strašno dopadel. In mega mi je žal, da niso Grindhousea vrteli v naših kinih, ker bi bil eden redkih, katerega bi definitivno obiskal. Si pa moram stvar še nujno čimprej pogledat ponovno. Mogoče celo kaj v kinu :o

    6.09.2007 ob 22:41

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Se strinjam, res je škoda, da so Grindhouse razrezali, ker bolj ko razmišljam, bolj dojemam, da ima paket Tarantinovega in Rodriguezovega filma sijajno, dobro premišljeno formo – najprej malce bolj akcijski Planet Terror, ki mu potem sledi streznitev, vendarle nekoliko bolj umirjeni, senzibilnejši Death Proof (če izvzamemo avtov strašno gromenje;)). Vrstnega reda pa ne bi menjal, se mi zdi, da v tem sosledju oba profitirata.

    7.09.2007 ob 09:01

  3. paucstadt paucstadt pravi:

    Tudi jst čakam Grindhouse v kompletu. Komaj čakam tiste 4 ure popolnega filmskega doživetja…

    8.09.2007 ob 00:55

  4. Gregor pravi:

    eko

    8.09.2007 ob 13:06

  5. mrXfilm » 28 tednov pozneje pravi:

    [...] pa ga močno približa duhu nekonvencionalnih srhljivk Georga A. Romera in tako je po Rodriguezovem Planetu terorja, ki je tematiko filmov o zombijih rekonstruiral parodično, pred nami še smrtno resna reciklaža, [...]

    27.09.2007 ob 21:04

  6. mrXfilm » Nevidno zlo 3 pravi:

    [...] da seje vsesplošen preplah in paniko, kar je ob dorečenih žanrskih filmih (28 tednov pozneje, Planet terorja), ki jih v zadnjem času malce nenadejano zanaša na naša platna, vsaj neprijetno, če že ne [...]

    2.11.2007 ob 01:37

  7. mrXfilm » Dobrodošli v deželi zombijev pravi:

    [...] poleg golega obešenjaškega variiranja premore tudi posluh za tematsko parafraziranje kultnih žanrskih klasik ter na ta način nadaljuje kreativno vizijo Wrightove Noči neumnih mrtvecev ter nadgrajuje vizualno atraktivnost Rodriguezovega Planeta terorja. [...]

    20.12.2009 ob 15:34

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !