2.09.2007

Notranje zadeve

Objavljeno v Kritike J-N avtor Jan G.

Eni ga imajo za genija, drugi za izprijenca brez primere; dame in gospodje, tu je David Lynch, morda najbizarnejši um moderne hollywoodske ere. Da zdrava logika v njegovih filmih večkrat odpove, smo sedaj že vajeni, pa nič ne de, zakaj predobro vemo, da izraz pri njem ne izostane nikoli. Vzemimo morbidno, srhljivo, po vsej verjetnosti postapokaliptično grotesko Eraserhead (1977), v kateri je tiskar Henry Spencer (Jack Nance) sanjal o “temačnih in težavnih stvareh”; sanjal je o osamljenosti, odtujenosti in apatičnosti, o svoji nezmožnosti biti oče, o spodletelosti biti mož, o nesposobnosti ljubiti in biti ljubljen, sanjal je o onstranstvu in bogu, sanjal je o sebi in svoji eksistenci – če njegova eksistenca je in je kdajkoli sploh bila. Vzemimo Izgubljeno cesto (1997), po kateri je blodil saksofonist Fred Madison (Bill Pullman); blodil je po noiru, po fantazijah, po najbolj skritih kotičkih svojega uma, blodil je med hipnozo in stvarnostjo, med transcendenco in realnostjo, blodil je med namišljenimi odsevi, zblaznelimi iluzijami in neznanimi znanimi obrazi. Na koncu se mu je zmešalo – ali pa se mu je zmešalo že povsem na začetku. In vzemimo Mulholland Drive (2001), kjer je propadla igralka (Laura Harring in Naomi Watts) sanjarila o Hollywoodu, o zvezdništvu, o blišču in fami; sanjarila je o upanju, o paralelnih svetovih, o izhodih brez izhoda, o novih dimenzijah, o novih telesih in novih izhodiščih, dokler se njeno telo ni spremenilo v truplo, v grozljivo, gnijočo nakazo. Lynch jo je moral ustaviti – akoravno jo je dajala amnezija, so njeni spomini ušli iz nadzora.

Sedaj pa vklopimo centrifugo in izklopimo potrebo po enoznačni interpretaciji – tako najlažje dobimo Notranje zadeve, surrealistični šoker o navidez preprosti, prirodni, malce naivni, po malem že odpisani igralki Nikki Grace (Laura Dern), ki se ji ponudi druga priložnost, nov začetek, em, nova vloga, sodelovanje v ekstravagantni, zelo perspektivni življenjski drami; kot izve kasneje, gre za priredbo ciganske pripovedke, ki je nekoč že bila snemana, a tekom nastajanja zlovešče prekinjena – glavna igralca so brutalno likvidirali. Da tudi tokrat ni vse tako, kot bi moglo biti, Nikki potegne, ko se fiktivna zgodba do neprepoznavnosti zmeša z njeno resničnostjo, ko snemalnega prizorišča ne loči od svojega bivališča, ko več ne ve, ali živi danes ali jutri in ko se v njeno perspektivo fragmentarno vklaplja poljsko ruralno okolje, hollywoodski pločniki, pojoče prostitutke, zajčji sit-com, potujoči cirkus, privlačni soigralec (Justin Theroux), ljubosumni mož (Peter J. Lucas) in skrivnostna morilka z izvijačem (Karolina Gruszka). “Vse se vrti okoli, v krogu, medtem ko jaz stojim v sredi,” pravi. Jo muči bivanjska kriza? Izpetost, osamljenost, nepotešenost? Jo terorizira vsakdanjik? Se boji razvrednotenja svojega telesa? Jo konzumirajo kompleksi? Jo je strah ujetosti v družinski kalup? Ali pa morda tiktaka njena biološka ura? Si jo podreja moški ego ali obvladuje kapitalizem? Jo je obsedel zli duh? Hipnotizirala družba? Ali lahko uide?

Notranje zadeve so verjetno najbolj spontan Lynchev film – ker ga je za skoraj tri ure, ker ga je posnel z digitalno kamero in ker je nastal brez scenarija –, morda pa tudi njegov najgenialnejši film do zdaj – posamezne slike, vinjete in skice je uredil v formo polžaste spirale in nastal je konfuzni nonsens, totalni freak show, megafonični miks mistike, spiritualizma, simbolizma in dekadence. Dobrodošli v avantgardi, v spontanih asociacijah, v vesolju misli in idej, v prostem toku zavesti, v pomenski mnogostranosti, disonantnosti in izrazni eksperimentalnosti, v dveh, treh in več vzporednicah, ki sistematično srečujejo Buñuela, Dalija, Bergmana, Polanskega, Herzoga in Bavo, v podzavestnem svetu, ki je zgrajen po pravilih Joyca, Kafke, Prousta in Gideja, v absurdnem dialogu Camusa, Sartra, Becketta in Ionesca, v svobodni rimi, ki jo zapisujejo Trakl, Rilke, Neruda in Lorca, če hočete tudi Šalamun in Strniša, ter nenazadnje v sferi postmodernizma, kjer celuloid po vzorih Borgesa, Fowlesa in Eca končno postane metafilm. Lynch namenoma nalaga več, kot gledalec lahko nese, namenoma ga vznemirja, premetuje, nadleguje, muči, trpinči, ponižuje, jasno, šele ko se odpovemo razumu, konvencionalnosti in ustaljenim oblikam, artizem doseže svoj pravi, očiščevalni učinek.

9/10

IMDb

Notranje zadeve

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

11 komentarjev

  1. paucstadt paucstadt pravi:

    Jst pa Lyncha redko razumem. Zares redko.

    Recimo, da mi je The Straight story pač njegov najljubši izdelek ;)

    3.09.2007 ob 17:01

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    No, saj poanta pomoje ni Lyncha razumeti, nenazadnje je Notranje zadeve snemal brez načrta, igralci pa niti sami niso vedeli, kaj pravzaprav nastaja (mislm, da sem to prebral na Wikipediji). Gre bolj za doživetje, sam si ponavadi poskušam stvari po svoje interpretirati, to je, vsaj za moje pojme, namen njegovih filmov:).

    Je pa Straight Story tudi meni eden ljubših, čista poezija… in nenazadnje šok – od Lyncha česa tako “preprostega” pač ne pričakuješ;).

    3.09.2007 ob 18:14

  3. lukav lukav pravi:

    Tole bom pa danes pogledal, če si bom ukradel 3 ure ;) .

    3.09.2007 ob 18:38

  4. Insomniac Insomniac pravi:

    Prav iz razloga, ki ga omenja Jan, Lynch, kljub nenehnim vprašanjem s strani novinarjev, svojih filmov ne razlaga, temveč pusti gledalcu, da si jih interpretira po svoje.

    Jaz njegove filme ob vsakem ogledu doživim drugače (no vsaj pri Mullholand Dr. in Blue Velvet je bilo tako, ostale sem gledal samo enkrat). Povdarek je na doživim. Sposoben je vzbuditi zelo močna čustva, pogosto tudi negativna.

    3.09.2007 ob 22:05

  5. paucstadt paucstadt pravi:

    Ja, sej lyncha niti ne skušam razumeti. Več. Prej sem ga hotel, črvičil me je, a ni šlo. :)

    3.09.2007 ob 22:29

  6. Jan G. Jan G. pravi:

    @lukav: Sporoči izid:).

    @Insomniac: Lynchevi lakonični odgovori na novinarska vprašanja so mi hudo všeč; Eraserheada je denimo komentiral z izjavo, ki je v zgornjem tekstu nagnjena in v narekovajih, za Notranje zadeve pa pravi, da je “about a woman in trouble, and it’s a mystery, and that’s all I want to say about it.”

    Blue Velvet mi je zelo zelo interesanten film, v naracijski tehniki sicer povsem razumen, a tematsko brezmejno kompleksen; perspektiv je ogromno, najbolj me fascinira depikcija suburbije (umirjen okoliš, ki skriva mračne resnice), dala pa mi je razmišljati tudi interpretacija o fiktivni družini (mladenič – sin, pevka – mati, kriminalec – oče), ki sem jo nekje pobral in malce provokativno izpostavlja ojdipov kompleks.

    @paucstadt: Ko sem pred leti na eks pospravil Mulholland Drive in o Lyncu še nisem vedel kaj dosti, me je povsem uročil, po drugi strani pa, kot praviš, grozno živciral, dokler mi ni potegnilo, da zgodba sama niti ni bistvena in da se pomen skriva v občutkih, ki se porajajo.

    3.09.2007 ob 23:43

  7. lukav lukav pravi:

    me je zbudil dež ;D

    FUUUUUUUCK :D ..

    4.09.2007 ob 01:12

  8. lukav lukav pravi:

    Amm ravno sem pogledal Inland Empire in HMMMMMMMM I’m shocked!! Ne vem kolko različnih interpretacij sem skozi film beležil, vendar je bil Lynch vedno potezo pred mano. Celo tista o eni nogi, potem pa pokaže osebo ki stoji na eni nogi, začutiš povezavo in v naslednjem trenutku bam noga na tla :) . Film si bom definitivno mogel pogledat še kdaj saj je bilo za enkrat preveč vsega. Prvi del je v osnovi jasen, v trenutku ko pa Nikki prestopi prag tistih vrat čista konfuzija. Kot da pri pripovedoval čisto drugo zgodbo. Pa sem se spraševal a je zgodba o filmu blodnja in so to njeni mozaiki realnosti, ali se ji je zmešalo in je nato zapadla v tak položaj, potem pa lynch mirno uprizori smrt NIkki, ki mu sledi CUT. Imam pa cel kup vprašanj.. kot prvo, to je poleg straight story drugi lynchev film, ki sem ga pogledal (ne bom težil, kaj je botrovalo, da si nisem še ostalih, ki si jih pa po ogledu tega vsekakor bom!). Zajci so se bojda pojavili že v nekem kratkem Lynchevem filmu, pa me zanima kaj je njihova vloga. Ves čas pa mi ni šel iz glave tisti smeh v ozadju. Imel sem občutek kot da gre za reality show (zajci v osnovi zaprti v kletke), nja morda pa ga v osnovi jemljem preresno :) . Drugo vprašanje. Prepletanje Poljske, kaj ima veze z Nikki, a so ti prizori predstavljeni kot Nikkijin strah ali je samo vpletanje zgodbe kot primerjava. Dalje močna rdeča luč? Zdi se mi, da je bilo na rdeči barvi precej povdarka (ketchup, pri poljakih je bila vedno taka motna rdeča svetloba, rdeča luč ipd). ”Terapevt” al kdorkoli že, kateremu niki naniza določene življenjske zgodbe. Tukaj sem zares pomislil (po prikazu hollywoodskih ulic), da ima Nikki res bujno domišljijo, z vso to vizijo o vlogi, srečnem življenju ipd, vendar sem se uštel. A je to del scenarija? Ne razumem njeno nastrojenost proti možu, čeprav pove, da je odšel s cirkusanti vendar njen mož je bil do nje zaščitniški, živela naj bi v vili, kako sta se potemtakem znašla v tisti bedi. Fiktivnost? Aja pa v nos mi je zlezlo tudi pojavljanje dvojnikov.. razkroj osebnosti? Pa tudi soigralčeva žena ni bila racno pri zavesti. A je ni ona na koncu ”ubila”? Verjetno ne bom odgovorov na zastavljena vprašanja nikdar izvedel, čeprav si bom za jasnejšo sliko zadevo nujno moral pogledati še enkrat. Je pa res, da z dolgimi prizori izjemno muči gledalca. Prav trudi se odklopiti gledalca, zato sem film v večini spremljal po prizorih, nisem iskal nujnih povezav, vendar v celoti naredi vse skupaj en big mess..

    4.09.2007 ob 16:46

  9. Jan G. Jan G. pravi:

    Uf, tole je pa že pravi prosti spis;).

    Poskušal bom dati nekaj odgovorov na vprašanja, ki si jih zastavljaš, tako kot si nanje odgovarjam sam, ne pravim pa, da so pravilni oziroma edini možni. Še enkrat več poudarjam, kar je bilo zgoraj nekajkrat že zapisano: Lynch od gledalca zahteva, da si zgodbe interpretira po svoje, tu in tam le po delčkih, kot praviš, včasih pa zgolj po občutkih, ki se ob sliki in zvoku porajajo v tebi.

    Kot sem že v izhodiščnem tekstu zapisal, dojemam zgodbo kot neke sorte polžasto spiralo. Film je zgrajen iz različnih zgodb, ki si med seboj na nek način postavljajo okvirje, vendar prehajajo iz ene v drugo in niso ločene. Kaj je tu resnica in kaj domišljija, je težko reči. Prvi okvir postavlja že uvodna sekvenca v hotelu na Poljskem, nato prehod v zajčji šov in potem v Hollywood (torej že tri zgodbe). S pripovedovanjem obiskovalke se nato poraja še četrta (ženska nenazadnje govori, kaj se bo zgodilo jutri), nato pa še tisti preskok, ki ga omenjaš, ko Nikki vstopi skozi vrata filmske scene. Privede jo na Poljsko, se pravi, da Nikki nekako prevzame identiteto svojega lika in več ne loči med fikcijo in realnostjo (mož se v zgodbi pojavi v povsem drugačni vlogi). Do tu je stvar časovno in prostorsko že tako zamešana, da jo je težko povezati v celoto, nadaljnje preskakovanje pa uvede totalen kaos. Proti koncu se zgodbe postopoma razpletajo ena za drugo (vse prinašajo določeno zadoščenje, poleg tega nakažejo povezavo med poljskim dekletom in Nikki), dokler ne pridemo do epiloga, ki namiguje, da je vse skupaj nek nori šov propadlih, zadrogiranih zvezdnikov.

    Zajci res prihajajo iz Lynchevega kratkega filma Rabbits, lahko bi bili simbol ujetosti in podrejanja družbi, lahko satira reality showa, me pa parodija sit-coma, nepovezani stavki, smeh, ki ne izkazuje kančka empatije, in izrabljenost fraz malce spominja na absurdne drame. Glede na to, da liki filma mestoma prehajajo v zajce oziroma v njihov šov, bi lahko pojem absurdnosti in izpranosti človeka, družbe prenesli na Lynchev celoten film. Kar zadeva rdečo barvo, pa pomoje ponazarja utesnjenost, ujetost, obup; tako se nenazadnje tudi izraža vseskozi prisoten obraz “ženske v težavah”.

    Upam, da nisem tvojih dilem še dodatno zapletel, tudi sam bi moral film videti vsaj še enkrat, da bi si znal bolje pojasnjevati zgodbo. Je pa seveda najpomembnejši izraz in doživetje, tako da se s fabulo zares ne gre pretirano obremenjevati – mislim, da osnovna slika povsem zadostuje.

    5.09.2007 ob 08:49

  10. lukav lukav pravi:

    Amm super, si mi kar precej razjasnil :) ) In saj res ta freak show na koncu.. :D D
    Emm ob priliki definitivno pogledam še enx :)

    5.09.2007 ob 12:02

  11. mrXfilm » Slutnja pravi:

    [...] kolaps, a naslednjega jutra se Linda ponovno prebudi ob svojem možu. Oh, očitno jo je ugrabil David Lynch. Ali pa jo terorizira M. Night Shyamalan. Morda jo tako kot Jakea Gyllenhaala v Donnieju Darku [...]

    18.09.2007 ob 22:43

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !