1.09.2007

Odgrobadogroba

Objavljeno v Ob strani avtor Jan G.

Poletje slovenskega filma je zaključil Cvitkovičev film.

Pero (Gregor Baković) živi v majhnem kraškem mestecu in daleč naokoli slovi po nenavadnem delu, ki ga opravlja – kruh služi kot pogrebni govorec. Morda se sliši ironično, a prepričan je, da ima idealno službo, pri sestavi in interpretaciji govorov namreč povsem svobodno oblikuje lastno in neodvisno življenjsko filozofijo. Navdih za pisanje mu nemalokrat daje prijateljica Renata (Mojca Fatur), ki ji ne zna izpovedati svoje ljubezni, za globoko misel ali svežo idejo pa tu in tam poskrbi tudi prijatelj Šuki (Drago Milinović), ki se zaplete s Perovo čudaško sestro Ido (Sonja Savić). Tu sta še njegov oče (Brane Grubar), depresivni in odtujeni vdovec, ki ne uspe najti dovolj dobrega razloga za življenje ter na vsak način poskuša narediti samomor, in druga sestra Vilma (Nataša Matjašec), ki ji v zakonskem življenju ni prav mehko postlano.

Jan Cvitkovič se je leta 2001 proslavil z režijskim prvencem Kruh in mleko, s katerim je malce presenetljivo, a povsem zasluženo snel beneškega leva prihodnosti, s filmom Odgrobadogroba pa svojo filmografijo nadaljuje v sebi povsem značilnem slogu. Podobno kot v filmu Kruh in mleko, preko katerega se je infiltriral v družinsko dramo in se soočal s problematiko alkoholizma, Cvitkovič tudi tokrat ostaja v okviru familiarnega vzdušja, le da zgodbo razširi in prehaja na prepleteno mozaično prikazovanje večjega števila likov. S poudarjanjem ekscentričnih potez te disocira in zgodbo podaja kar se da večplastno. Vprašanje o človekovi eksistenci in razkolu biti ali ne biti, ki povečini opredeljujeta njegove junake, umesti v stopnjevano prehajanje iz črne komedije v melanholično dramo, znotraj obeh žanrov pa uspe problematizirati tipične življenjske tematike. Te so v prvi vrsti obravnava človekove narave, pojem socializacije in navezovanja stikov z drugimi, vzrok čustvene labilnosti, problem ovdovelosti in osamljenosti ter z njima povezane samomorilnosti, pojem zakonskega življenja in ustaljenosti ter problem starševske posesivnosti in soočanja z otrokovo samostojnostjo. Pri tako široki in raznovrstni analizi človekovega bivanja ključno vlogo odigrajo povezanost zgodbe, pestrost kadrov ter prisotnost tragičnega, bizarnega in šokantnega, česar Cvitkoviču nedvomno ne manjka.

Poglavje zase je obrtna plat filma Odgrobadogroba, pri kateri kaj lahko ponovno povlečemo paralele s Kruhom in mlekom, kakor tudi s Cvitkovičevim prav tako zelo uspešnim kratkim filmom Srce je kos mesa. Cvitkovičev filmski pristop temelji na izrazito dolgih kadrih, na kadrih, ki dihajo in govorijo sami zase. Taka naracija se sklada s scenaristično in vsebinsko platjo njegovega ustvarjanja, saj statičnost in pasivnost prizorov poglabljata sporočilnost filma, hkrati pa gledalca prisilita k lastnemu obravnavanju prikazanega. V povezavi s tem si Cvitkovič drzne izpuščati za zgodbo ključne prizore ter na njihov račun podaljšuje preprostejše in bolj umirjene kadre, ki prikazujejo rezultate predhodnih dogodkov. Tu pa se srečamo še z ostalimi kvalitetami filma, ki tako početje omogočajo; to so domiselnost prizorov, premišljena mizanscena in odlična fotografija, ki popestri vizualno podobo Cvitkovičevega izdelka.

Odgrobadogroba je film, ki impresionira s svojevrstno zgodbo, unikatnim pristopom, simpatično posebnostjo likov, nenavadnim žanrskim preskokom, raznolikimi pogledi ter spretnim obravnavanjem brezčasnih življenjskih problematik; da slovenski film še zdaleč ni tako slab, kot je pogosto mehanično grajan, pa Cvitkovič ultimativno dokaže z natančno tehnično konstrukcijo in katarzično umetniško formo.

IMDb

Odgrobadogroba

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. robert79 robert79 pravi:

    Sonja Savič je v naslovnem filmu sestra Ida, v Kruhu in mleku pa igra ženo Sonjo, v kateri vlogi se mi zdi boljša. Slednji je zame tudi pomembnejši od Cvitkovičevih filmov – in z manj “smrtno” tematiko vendarle dosti težji, rekel bi neskončno bolj žalosten, ali jako tehten -, oba pa lahko le pohvalim in priporočim. Tudi sam menim, da se s splošnimi mnenji dela krivica našemu filmu, ker je posnetih in moč videti nekaj resničnih biserov.

    Med Poletjem slovenskega filma v Kinodvoru sem si sam ogledal tudi Kratke stike, videl sem jih prvič, zdeli so se mi prav očarljivi. Ne morem si le dobro razložiti naslova; po mojem ni posrečen; zna kdo razložiti?

    2.09.2007 ob 00:40

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Jaz ne, ker mi je film ušel. Morda Štefančič? Pa Gartner spodaj, v komentarju, še malce drugače. :)

    2.09.2007 ob 00:59

  3. robert79 robert79 pravi:

    Ah, Gartner … je spet napisal nekaj netočnosti, tako da ga ne morem upoštevati.

    Mene je zavedel angleški naslov filma, Short Circuits pa sem iskal zvezo s “kratkim stikom” v elektroniki … Ampak sem zdaj bolj s Štefančičem, da gre za časovno ali intenzivno kratke stike med ljudmi.

    4.09.2007 ob 17:10

  4. mrXfilm pravi:

    Odhodi
    Okuribito (2008)

    13.08.2009 ob 21:23

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !