Arhiv za mesec September, 2007

30.09.2007

Gospod Brooks

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Film Bruca A. Evansa je intriganten in močno subtilen triler o serijskem morilcu in njegovem patološkem pobijanju neznancev, prav posebno draž pa mu dajejo posredne alegorije, ki jih nosi pod težko, opresivno zaveso. Earl Brooks (Kevin Costner) je hudo uspešen poslovnež srednjih let, dobro situiran, dobro preskrbljen, s pametnim, zrelim pogledom na življenje, s stoičnim, umirjenim obrazom in z odločno, pokončno držo. Kar preveč je popoln, eh, jasno, vse frustracije, komplekse in osebnostne dileme pomete pod preprogo – v svoj zlobni alter ego, v zloveščo hipokritsko nakazo (William Hurt), ki mu eksistenco daje njegova mučna shizofrenična motnja. Problem je v tem, da ga njegov drugi jaz peha v neke sorte bolezenski trans, v katerem spretno, precizno in po skrbno načrtovanem postopku likvidira naključne pare. Ubijanje je njegova obsedenost, njegova zasvojenost, z ubijanjem se izraža in sprošča svoj bes – pomislite, poštirkan mladenič v srednjih dvajsetih je v Ameriškem psihu z morilskim pohodom potešil svojo zavist in brezmejno nevoščljivost, nebrzdana sla po brutalnem pokolu je bila udejanjenje mladostniškega rivalstva, s krvavim masakrom pa je nenazadnje izkazoval svoj bolestni metroseksualizem, kruti boj poklicnega profesionalizma, razkol med ambicijami in sposobnostmi ter težnjo po estetizaciji stvarnosti. Lahko rečemo, da gospod Brooks s svojo obliko delikta počne nekaj zelo sličnega, le da namesto stiske ob iskanju lastne identitete doživlja krizo srednjih let, trpko razpetost med družinsko idilo in kapitalistično gonjo, ujetost in neizživetost samca v vlogi skrbnega očeta in pozornega moža, tesnobno ukalupljenost v konvencionalnem mišljenju ter bridko razočaranje ob nezmožnosti uresničevanja svoje paradoksne želje po amoralnosti in perfekcionizmu.

Njegov pravi, dobri jaz sicer počasi prevzema pobudo, toda ali se s tem nemara ne skriva pred samim seboj? Dvoletno abstinenco prekine rekoč, da to počne zadnjič, a ko ga pri umoru brezsramnega para zaloti in poslika voajeristični fotograf (Dane Cook), ki v zameno za posnetke zahteva, da ga vzame v obrtniško prakso, Brooksu pač ne ostane drugega, kot da začne oprezati za novo žrtvijo. Kakopak je lahko srečen, da ga čudaški freak ni zašpecal trmasti detektivki Tracy Atwood (Demi Moore), ki ga že lep čas zaman preučuje, toda kaj kmalu se situacija zaplete do te mere, da mora resno razmisliti o svoji prihodnosti in bodočnosti svoje familije; ta bi se ob razkritju njegovega avtorskega dela znašla na hudem prepihu. Gospod Brooks je sijajen kontrast dveh kontradiktornih svetov – idealiziran vsakdanjik z iluzorno srečo in emocionalno toplino uživa status gracioznega in sublimnega, a le dokler ga ne postavimo pred ogledalo; že v naslednjem trenutku je namreč prezrcaljen v mračen, psihološko izprijen in vendar nepopisno liričen noir, ki se konča s sunkovitim twistom. Vprašanje je le, kdaj vam je suspenz upognil realnost in kje za vas metaforičnost preraste meje eksaktne dobesednosti.

7/10

IMDb

Gospod Brooks

28.09.2007

Ful gas 3

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Zakonitosti akcijskih komedij o policijskem partnerstvu pozna vsak, ne le zato, ker je tovrstnih filmov brez števila, temveč tudi zato, ker posamezne elemente že vnaprej odlivajo po ustaljenih kalupih, ki jih niso zamenjali že dobrih dvajset let. Tako recimo v splošnem velja, da sta si policaja, ki sta prisiljena delati kot eno, po karakterju, družbenem statusu in izgledu povsem različni osebi – eden je pobesnel in samodestruktiven, drugi prestar za tako sranje (Smrtonosno orožje), eden je picajzlast, drugi skrajno furijast (Starsky in Hutch), eden je narcisoiden in ohol, drugi poročen in malce bolj umirjen (Podla fanta), eden je mlad, drugi star (Hollywoodska kifeljca), eden je mišičast, drugi debel (Umri pokončno) in jasno, eden je profesionalec, drugi pa popoln laik (Vroča kifeljca). Ful gas, ki je z Brettom Ratnerjem na režiserskem stolčku prvič udaril leta 1998, je v tej poplavi policijskih satir uspel, ker je imel pač najbolj noro kombinacijo, ki si jo lahko zamislite – inšpektor Lee (Jackie Chan) je bil spreten in gibčen, kot da bi ga potegnili iz hongkonških akcijskih trilerjev, ter v skladu s strogim kitajskim bontonom uglajen, redkobeseden in napumpan z moralno-etičnimi pravili, medtem ko je losangeleškega detektiva Jamesa Carterja (Chris Tucker) dobesedno razganjalo od upornosti, trmoglavosti, po malem tudi jeze in besa zaradi deprivilegirane predispozicije nepoboljšljivega otroka črnskega geta. Za povrh je bil za Chana to prvi hollywoodski film in kolizija vzhodne in zahodne kulture je bila dejansko izzvana ter posledično zelo pristna in spontana.

Po uspehu prvega dela seveda ni bilo težko posneti nadaljevanja – prišel je tri leta kasneje, sedaj pa se zabavljača predstavljata še tretjič, kakopak tudi tokrat pod Ratnerjevo taktirko. Lee je zadolžen za varnost kitajskega veleposlanika Hana (Tzi Ma), ki ima v rokah pomembne podatke o veliki podtalni kriminalni združbi, imenovani Triade – ko le-tega na konferenci ustrelijo, se Carter, ki je bil prekvalificiran v navadnega prometnika, čuti obvezanega, da staremu prijatelju priskoči na pomoč pri iskanju storilca. Sledi ju zapeljejo v Pariz, do skrivnostne lepotice Genevieve (Noémie Lenoir) in diaboličnega kralja podzemlja (Hiroyuki Sanada), za katerega se izkaže, da je Leejev mladostni prijatelj, ki je skrenil s prave poti. V obvezen hilaričen razkol med Leejevo zadržanostjo in Carterjevo neobrzdanostjo se tokrat vriva francoska šegavost, pa ta ob šablonski formi, ki smo jo vajeni iz prvih dveh delov, ne prinaša prave svežine in toku serije ne doliva kvalitetnega bencina. Nasprotno, Ful gas 3 v intenziteti komičnosti vidno nazaduje, spretna Chanova borilna koreografija se utaplja v morju nedorečenega mahanja in prerivanja, Tuckerjeva kronična gobezdavost pa je degradirana na utrujajoči slow-motion; še znamenita zaključna špica s ponesrečenimi prizori je bolj kot ne pasivna – vzporedno z leti očitno nazaduje tudi Chanova simpatična nerodnost pri premagovanju jezikovnih ovir. Tretjo sekvenco te skorajda kultne serije lahko potemtakem razumemo kot poskus unovčenja stare slave ali pa, da se bo slišalo lepše, kot memento norčave neokretnosti in burkastega nerazumevanja, ki sta krasila original, le da stereotipi o rezerviranih vzhodnjakih in predrznih Afroameričanih, ki so bili glavno gonilo te policijske groteske, na rovaš oguljenih prijemov preraščajo v moteče klišeje izrazito komercialno usmerjenega filma.

4/10

IMDb

Ful gas 3

27.09.2007

28 tednov pozneje

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Danny Boyle je pred petimi leti posnel film 28 dni pozneje, okrutno, a prefinjeno in vizualno všečno grozljivko, v kateri je sijajno ujel dediščino filmov o zombijih, neizprosni naravni zakon preživetja in praznino postapokaliptičnega Londona. 28 dni pozneje je izgledal tako, kot da bi do vratu zabredel v Trainspotting – pa živi mrtveci, okuženi z virusom besa, ki so požrešno in nezaustavljivo plenili ljudi, niso bili na igli, niti bežeči, še neokuženi posamezniki, ki so se trudili preživeti v kaotičnem, anarhističnem neredu, niso uživali opojnih substanc, le digitalna kamera, s katero je snemal Boyle, je bila tako hitra in fluidna, da se je zdelo, kot da bi vsi akterji doživljali overdose. 28 tednov pozneje, za katerega je poskrbel španski režiser Juan Carlos Fresnadillo, se dogaja dobrih šest mesecev po okužbi, ko je virus navidez iztrebljen in obnova Otoka s strani ameriške vojske gladko in uspešno poteka.

Donald (Robert Carlyle), ki je preživel opustošenje dežele, je sedaj oskrbnik v izolirani londonski coni in mukoma pričaka vrnitev svojih dveh otrok, sina Andyja (Mackintosh Muggleton) in hčerke Tammy (Imogen Poots), ki sta jih z ženo Alice (Catherine McCormack) še pred izbruhom epidemije poslala v tujino. Otroka kmalu po prihodu zbežita iz varovanega območja na svoj nekdanji dom, kjer na veliko začudenje najdeta svojo domnevno mrtvo mati, ki se prestrašena skriva na podstrešju hiše. Oče je očitno lagal, ko je trdil, da jo je videl umreti, očitno jo je tistega usodnega dne pustil za sabo, da bi rešil lastno kožo, in očitno je imuna na smrtonosni virus, zakaj kljub ugrizu se še vedno ni spremenila v požrešno živalsko nakazo. A ko jo prepeljejo v vojaško bolnišnico, iz maščevanja okuži svojega moža in bolezen ponovno uteče izpod nadzora. Veliki Britaniji zavlada panika, mlada zdravnica (Rose Byrne) in odločni snajper (Jeremy Renner) pa v totalni zmedi poskušata rešiti Aliceina otroka, ki v sebi morda skrivata odgovor na uničujočo bolezen.

Fresnadilljev film se v mnogoterih aspektih ozira na prvi del, a sindrom izrabljenosti in izpetosti ga na srečo niti malo ne prizadene. Z originalom ga druži le okvirna zgodba, medtem ko ima pri podajanju osrednje Fresnadillo povsem proste roke – karakterji so drugi in fabula nima zveze s tisto, ki jo je posredoval Boyle. Kljub temu pri seciranju osebnostnih dilem prihaja do podobnih zaključkov, paleta emocionalnih zvez je ponovno široka in kompleksna, razpad družbe tudi njemu služi kot alegorija socialne odtujenosti, politični kontekst pa je morda še izrazitejši, akoravno dobro zajezen in nevsiljiv. In če je pri kratkih rezih in hitropotezni montaži vendarle malce okornejši od Boyla, tovrstno nespretnost nadomešča z brezkompromisno depikcijo paranoične stvarnosti in brutalnim nasiljem, s čimer dokazuje, da ni ukalupljen v mainstreamovske opresivne norme. Prav to pa ga močno približa duhu nekonvencionalnih srhljivk Georga A. Romera in tako je po Rodriguezovem Planetu terorja, ki je tematiko filmov o zombijih rekonstruiral parodično, pred nami še smrtno resna reciklaža, ki je vidno občutljiva na retardiranost družbe in s svojim tesnobnim tonom prerokuje podobno prihodnost, kot sta jo pred časom Gilliamov shizofrenični eksces Dvanajst opic in Cuarónova mračna satira Otroci človeštva.

7/10

IMDb

28 tednov pozneje

25.09.2007

Oni

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Clémentine (Olivia Bonamy) je Francozinja, a živi v Romuniji in poučuje na osnovni šoli v Bukarešti. S fantom Lucasom (Michaël Cohen), ki se preživlja s pisateljevanjem, stanujeta v veliki hiši s prostranimi sobanami v temačnem gozdu nekaj kilometrov stran iz mesta. Vse lepo in prav, osamljen in odmaknjen kraj je sanjska lokacija za mlad par, ki prekipeva od ljubezenskih fantazij in sle po romantičnih igrah, in ogromni prostori so perfektno gnezdece za izživljanje mladostne razigranosti in vročične zaljubljenosti, toda kaj ko so teiste karakteristike tudi na moč primerno okolje za vsiljive, neprizanesljive in neznosno šokantne filmske ekscese. Še preden se dobro zmrači, jima v telefonsko slušalko diha Zodiak in na vrata trka Krvava romanca, luč pa je zdaj prižgana zdaj ugasnjena, tako da dejansko izgleda, kot da bi se v njuno hišo naselila Žaga. Ker nimata druge izbire, jo ucvreta v zgornje nadstropje, a izkušnje iz Amityvilla pravijo, da je treba hiše, v katerih straši, nemudoma zapustiti in se od njih čim hitreje oddaljiti. Kar je kakopak težko, po zidovih namreč že lezejo Romerovi zombiji in na menuju je brutalno razčetverjenje, pa vendar se Clémentine in Lucas uspeta v zadnjem hipu izmuzniti in uteči na plano. Potešitev je zgolj trenutna, zakaj zunaj ju čaka gozd, po gozdu pa se, kot veste, potika Čarovnica iz Blaira. Za nameček se za drevesi skriva Vas ob gozdu, v daljavi pa se oglaša Krvavi hostel in tako okruten, izrazito nekonvencionalen slasher doseže svoj vrtoglavi vrh. Kričite, če vas nervirajo zlovešči skoviki, vreščite, če vas je groza neprijetnih migljajev, grizite nohte, če ne prenesete suspenznega tona, in oklepajte se stola, če vas je strah tesnobne atmosfere – nikakor pa si ne smete zatiskati oči – razkritje Davida Moreaua in Xavierja Paluda, ki nas s pridihom francoskega horrorja vodita skozi srhljivo romunsko goščavo, je resda nazorno in dobro vidno, a da bi dojeli njegov globlji pomen, boste morali pošteno napeti oči.

6/10

IMDb

Oni

24.09.2007

Sicko

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Provokativni ton Michaela Moorea nam je sedaj že dobro poznan, prav tako njegove kontroverzne teorije zarot, pretkane analize, popadljivi intervjuji, zlobni namigi, pikri komentarji, cinične alegorije, nesramne replike, odločne akcije, satirične reprezentacije in manipulativna montaža. Posluževal se jih je tako v Bovlingu za Columbine, kjer je tuširal militarizirano ameriško družbo, kot tudi v Fahrenheitu 9/11, v katerem je teroriziral predsednika Busha; in jasno, poslužuje se jih tudi v Sicku, kjer napada neučinkovit in skrajno upehan ameriški zdravstveni sistem. 50 milijonov Američanov nima zdravstvenega zavarovanja, pravi – ko si odrežejo prst, morajo najprej pokukati na svoj bančni račun in se v skladu s finančnimi zmožnostmi odločiti, ali si lahko privoščijo, da jim ga prišijejo nazaj. ZDA so kapitalizem prignale tako daleč, da so vsakršni elementi socializma odpravljeni celo iz zdravstva. Da se ostalim 250 milijonom Američanom, ki uživajo “ugodnosti” zdravstvenega zavarovanja, ne godi dosti bolje, Moore pokaže, ko se sprehodi med obupanimi obrazi, ki so jim zavarovalnice zavrnile zdravljenje, in analizira poseben aparat, ki je specializiran za iskanje lukenj in napak v bolnikovih prošnjah. Nato šefe zavarovalnic obtoži, da podkupujejo politike in senat, krivca za oslabeli sistem pa poišče v skorumpiranem političnem vrhu in “tiraniji” Nixona, Reagana in Busha.

Da bi izvedel, kako je z zdravstvenimi zavarovanji drugod, jo mahne čez mejo, najprej v Kanado, zatem še v Veliko Britanijo in Francijo. S prisiljeno začudenostjo ugotavlja, da bolnice tu nimajo blagajn, da je vse zastonj in da le prideš in greš – o obveznem zavarovanju in davkih seveda le potiho šepeta. Presenečeno spoznava, da Francozi niso nesramni in brezobzirni, kot si jih je kot Američan stereotipno predstavljal, temveč da so nacija ljubezni in demokracije – glas svobodnega odločanja so mirni protesti, ki pa se, česar Moore ne ve ali noče vedeti, ob primerni temperaturi sprevržejo v krvave poboje. Ob priliki svoje sodržavljane, s katerimi je maloprej še sočustvoval in jim zaneseno prikimaval, razglasi za stupidno, otopelo rajo, ki se upogiba po željah oblasti, ko slovensko zdravstvo v enem izmed segmentov predstavi kot barbarsko, pa se izkaže, da po vsej verjetnosti ne ve niti tega, kje se Slovenija nahaja, kaj šele da naš zdravstveni sistem deluje po istih principih kot zahodnoevropski. In ko v zaključnem delu filma poškodovane in deprivirane heroje 11. septembra, ki doma ne dobijo povračila za svoja dejanja, odvleče na Kubo, kjer jih kakopak primerno in brezplačno oskrbijo, se moramo vprašati, o čem zaboga sploh govori – o hladni vojni, kubanski krizi, 9/11, nafti, Afganistanu, Iraku, orožju za množično uničenje, Al Kaidi in Guantanamu ali vendarle še vedno o problematiki zdravstva –, pa tudi, zakaj se v ameriški senat odpravi prat perilo šele ob koncu, ko ga je zmočil, namilil, spral in ožel že povsod drugod. Moorove kritike so, to glasno priznavam, pomembne in odmevne, a kaj ko tokrat v svojih raziskovanjih in interpretacijah tako očitno pretirava, da lahko v njegovo kredibilnost že povsem upravičeno dvomimo.

6/10

IMDb

Sicko