Arhiv za mesec Avgust, 2007

23.08.2007

Na pristaniški obali

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Pristavljam lonček k popisu filmov Marlona Branda.

Elia Kazan, ameriški režiser z grškimi koreninami, je v začetku petdesetih sodeloval z antikomunističnim komitejem pod vodstvom zloglasnega senatorja McCarthyja in s prstom pokazal na številne sodelavce, ki so simpatizirali s komunistično ideologijo. Niso mu ga odrezali, se je pa Kazan znašel na hudem prepihu med levico in desnico, zato je leta 1954 posnel film Na pristaniški obali, s katerim je utemeljeval svojo odločitev in zagovarjal pričanje v korist države. A politični kontekst je bil le okvir, znotraj katerega je film prerasel v kultno klasiko; Marlon Brando ga je oplemenitil s karizmatično igro, depikcija izsiljevanja, spletk in koruptivnega ozadja pa je pripravila teren za gangsterske filme, ki so se razmahnili šele dobrih dvajset let pozneje.

Samosvoj, ne preveč bister, a trdovraten mladenič Terry Malloy (Marlon Brando), včasih boksar, danes le še pristaniški delavec, pokaže na svojega prijatelja, ki je stopil v kontakt s protikorupcijsko komisijo, ter si s tem pridobi protekcijo pri izprijenem šefu pristaniškega skladišča Johnnyju Friendlyju (Lee J. Cobb). Pri tem se ne zaveda, da je podpisal papirje za prijateljevo eksekucijo in ko do te pride, ga kajpak močno zapeče vest. Spoprijatelji se z njegovo sestro (Eva Marie Sant), nedolžno, rahlo naivno mladenko, uteho pa išče tudi pri lokalnem duhovniku, očetu Barryju (Karl Malden), ki med delavci neti upor za dosego boljših delovnih pogojev. Kot se izkaže, bi bil lahko prav Terry jeziček na tehtnici med opresivnim delodajalcem in izkoriščano rajo, a za to mora zanikati svojega brata (Rod Steiger), ki stoji na Friendlyjevi strani.

V Kazanovih filmih kričečih kontrastov in perečih razcepov nikoli ne manjka. Tramvaj poželenja (1951) je denimo govoril o prepadu med mladostjo in staranjem, sponatnostjo in prefinjenostjo, realizmom in idealizmom, a hkrati se je izkazalo, kako tanka je meja med stvarnostjo in iluzijo. Vzhodno od raja (1955) je prikazoval konflikt med konservatizmom in liberalizmom, duhovnimi dobrinami in materializmom, Biblijo in svobodomiselnimi ideali, a naposled ste spregledali, kako malo je treba, da se vse našteto nabere in premeša v zmedenem mladeniču, ki hrepeni po kančku radosti in afekcije. V filmu Na pristaniški obali pa imate razkol med dobrim in slabim, resnico in lažmi, pravico in korupcijo in potreben je le vzvod, da se vsa nasprotja prezrcalijo v krizo identitete. Terry Malloy se v tej spretno skonstruirani drami sprašuje, kdo je bil, kdo je in kdo si želi postati, razbija si glavo, kaj je prav in kaj ne, kaj je etično, kaj moralno, kaj je pravično in kaj napak, Kazan, njegov pravi jaz, pa poskrbi, da se vsaj navidez odloči prav. Še več, preoblikuje ga v mesijo, v glasnika zatiranega sloja, ki s ponovnim vstajenjem ljudstvu pokaže pravo pot, s čimer pa poleg sporočila o zavesti in načelih dobite še prikrito, rahlo ironično aluzijo o skupinski slogi in brezrazrednem nazoru.

IMDb

Na pristaniški obali

22.08.2007

Ratatouille

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Vprašam vas, ste že kdaj pomislili na kako čudaških, zavrtih, hendikepiranih, odtujenih, degradiranih, bizarnih, psihološko izprijenih in družbeno spornih likih gradijo novodobne družinske animacije? Pomislite, če risank ne bi krasile mehke grafične poteze, idealistični duh in topel epilog, kaj bi od njih pravzaprav ostalo? Nič drugega kot patološki, sociopatski, dekadentni filmi, polni morbidnosti, brutalnosti in pesimističnega pogleda na svet. Vzemimo v obzir le Pixarjevo knjižnico. Woody v Deželi igrač je izgledal kot najbolj moraste sanje Johna Wayna, kot figura agonije in propada, kot kavboj, ki so mu nekega dne brez opozorila ukradli vestern. Nič bolje se ni godilo njegovemu pajdašu, robotiziranemu astronavtu Buzzu Lightyearu, čigar eksistencialna kriza je bila globlja od prostranega vesolja. Pojdimo dalje, v Življenju žuželk je bil zagnani, inventivni mravljinec Flik poosebitev obsesivno kompulzivne motnje, maničnosti in hiperproduktivnosti in vse, kar je iznašel, se je takoj zatem podrlo na njegovo kolonijo, tako da ga je bila ta hočeš nočeš primorana marginalizirati in izobčiti. Potem so prišle Pošasti iz omare in kosmati, mišičasti orjak Sulley, ki je navidez resda deloval kot mačistični bodybuilder, a brž ko je vstopil v otroško sobo, se je prelevil v humorno grotesko nedoraslega očeta. Marlin v Reševanju malega Nema pa svoje očetovske nedoraslosti sploh ni skrival, bil je plaha, trepetava, paranoična prikazen, ki je komplekse in fobije prenašala na svojega sina. Nato pridejo na vrsto Neverjetni, saga o družini s transcendentnimi močmi, ki jo je represivni red prisilil v dolgočasno življenje v suburbiji, kar pa je dandanes, kot veste, ekvivalentno možganski lobotomiji. In končno smo pri Avtomobilih, v katerih je naduti dirkač Strela McQueen bolehal za samodestruktivno narcisoidnostjo in brezbrižnostjo do sočloveka, za povrh pa je prišla še mučna puberteta in z njo težave odraščanja.

Prav nič simpatičnega in radostnega se torej ne skriva pod površjem teh priljubljenih risank, a po drugi strani le kaj v naši zblazneli družbi ostane animacijskim delavnicam, kot da poskušajo male nadebudneže z idealizacijo realnosti in srečnim koncem na lep, prijazen način pripraviti na pasti in nevarnosti sveta, v katerem odraščajo. Woody je nazadnje dobil svoj prostor pod soncem, Buzz se je sprijaznil z dejstvom, da je igrača, Flik je postal rešitelj svoje kolonije, Sulley se je navadil otrok, Marlin je premagal strah in rešil sina, Neverjetni so ponovno postali junaki, Strela McQueen pa si je končno našel zveste prijatelje. Sporočilo vseh je jasno in transparentno – z zaupanjem vase, z voljo do uspeha in z nepopustljivim, garaškim delom lahko prav vsak posameznik doseže famozno veličino.

Vsakdo lahko kuha pa je krilatica Ratatouilla, nove, že osme Pixarjeve celovečerne dogodivščine, nad katero je bdel izkušeni animator Brad Bird. Remy (Patton Oswald in Lado Bizovičar) je iznajdljiva podgana z osupljivim posluhom za kuhanje, česar pa v podganji skupnosti ne more kaj prida unovčiti. Nasprotno, imajo ga za čudaka, totalno ekscentričnega freaka in ko ponesreči izda skrivališče svoje kolonije, naenkrat ostane sam v krutem, neprijaznem svetu. Takrat se ga, lahko si mislite, loti shizofrenija, na vsakem koraku ga namreč spremlja duh slovitega maestra Gusteauja (Brad Garrett in Boris Cavazza), ki ga pripelje v svojo znano pariško restavracijo. Po Gusteaujevi smrti ji vlada pohlepni Skinner (Ian Holm in Brane Završan), ki s svojimi poslovnimi načrti dodobra najeda njen izvrstni ugled, a Remy kani z netalentiranim, štorastim mladeničem (Lou Romano in Matjaž Javšnik) stvari zopet postaviti na svoje mesto.

Naposled mu dejansko uspe, s svojimi kuharskimi spretnostmi pa očara celo neprizanesljivega kritika Antona Ega (Peter O’Toole in Niko Goršič), s čimer Pixar takole med vrsticami nič kaj zadržano in skromno poudarja svoj primat med digitalnimi stvaritvami. A treba je priznati, Ratatouille je še enkrat več zadetek v črno; poveličevanje malega človeka se prepleta z moralno etičnimi načeli, medsebojna sloga človeka in podgane promovira skupinski duh in tolerantnost, unikatnost in iznajdljivost pa zmaga nad globalizacijo in kapitalizmom. Dodajte še celo paleto kompleksnih likov, napeto zgodbo in izmojstreno obrtno štukaturo, vse skupaj servirano v prijetnem, domačnem vzdušju, pa dobite čisto gurmansko specialiteto, ki navduši s svojim vonjem, okusom in izgledom. Bon appétit!

9/10

IMDb

Ratatouille

20.08.2007

Moškoženske zadeve

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Vemo, da je odraščanje frka, da je puberteta travmatična in da je odkrivanje razlik med moškim in ženskim telesom lahko še kako šokantna reč. Vemo tudi, da so starši mladostnikov pogosto otopeli in apatični, da nimajo ne posluha ne časa za svoje otroke in da potemtakem adolescenti niso deležni pravilne vzgoje, saj veste, tistih odraslih, smrtno resnih pogovorov z materami in očeti. Kaj jim ostane? Jasno, film. Pa ne kakršenkoli film, ne, Hollywood se čuti poklicanega, da te mladostnike izobrazi sam, skozi igro, zabavo in smeh. Toda tu se poraja največji problem, zakaj treba je govoriti o tistih stvareh, a tistih stvari se ne sme poimenovati, kaj šele pokazati. In treba je govoriti o onih drugih stvareh, a onih drugih stvari se ne sme opisati, kaj šele prikazati. Najstniški filmi so zato neke sorte idilične fairytopije, polne metafor, prispodob in prenesenih pomenov. Ne verjamete? Pomislite le na Harryja Potterja, Herbija: S polnim gasom, Srečo pa tako in Lizzie bo popstar.

Tudi Moškoženske zadeve, ki jih je režiral Nick Hurran, so pravi poligon pregrešnih aluzij, bizarnih namigov in seksualnih alegorij. Ambiciozna najstnica Nell Bedworth (Samaire Armstrong) se nekega jutra prebudi v telesu svojega soseda, neprilagojenega frajerčka Woodyja Deana (Kevin Zegers), na drugi strani pa se Woody, kot si lahko mislite, prebudi v Nellinem telesu. Ker sta se vseskozi prerekala in pričkala ter si na vsakem koraku metala polena pod noge, ju je uročil nek muzejski artefakt in kot na dlani je, da uroka ne bosta premagala, dokler se ne spametujeta, spoznata in, prav ste uganili, do ušes zaljubita. Zaljubljenost v Moškoženskih zadevah pa ni nič lahkega, preprostega in spontanega, oh, kje pa, zaljubljenost se tu doseže le s trdim, garaškim delom, z izobraževanjem punc o moških stvareh in izobraževanjem fantov o ženskih stvareh, da o praktični rabi, ki je kajpak že povsem druga zgodba, em, drugi level, sploh ne izgubljam besed. Hurran se je namenil svet pubertetnikov polepšati in idealizirati, ga malce zavreti in pomiriti, a ironično je, da populacija, ki jo nagovarja, v večini ni več tako zelo brezmadežna in nedolžna, kot potihem upa.

3/10

IMDb

Moškoženske zadeve

advanced web statistics

19.08.2007

Ofsajd

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Pet iranskih deklet se znajde v ofsajdu, ko se junija 2005 poskuša pretihotapiti na reprezentančno tekmo Irana proti Bahrajnu, ki odloča o potniku na svetovno nogometno prvenstvo v Nemčijo. Zakon v Iranu prepoveduje prisotnost žensk na nogometnih stadionih, tako da si lahko tekme ogledajo le pred malimi ekrani, kar pa najstnicam, ki želijo iz prve roke okusiti pristno nogometno mrzlico, vzneseno vzdušje in kaotično histerijo, ni kaj prida po godu. Jasno, le kaj bi bilo za take mladenke, ki jih v tem represivnem okolju puberteta še toliko bolj žuli, bolj potešljivega, kot stati sredi nabitega stadiona, polnega razgretih moških teles, vibrirajočega sala in opojnih testosteronskih hlapov.

Pa vendarle, ostanimo realni, uprizoritve spolne orgije s sto tisočimi objekti si iranski režiser Jafar Panahi nenazadnje ne more privoščiti, lahko pa potiho in med vrsticami govori o ženski emancipaciji in pridobivanju enakopravnega statusa; infiltracija v moško publiko je prvi korak. Dekleta morajo najprej povzeti moško percepcijo sveta – najlažji način je kakopak posvajanje dojemanja nogometne igre. Nato se morajo še fizično preobraziti v moške – pobarvajo si obraze, nataknejo sončna očala, ostrižejo lase, oblečejo ohlapne srajce in navlečejo sprane kavbojke. Ena izmed deklet celo nosi vojaško uniformo, kar, potem ko ugledate vojaško stražo na stadionu, izpade precej ironično. Vojaki, povečini preprosti mladeniči, ki služijo obvezni vojaški rok, namreč ne izgledajo nič kaj stereotipno moško: o nogometu ali nimajo pojma ali jih sploh ne zanima, pri dekletih si izposojajo mobilne telefone, da lahko pokličejo svoje ženske, ki jim nadalje posredujejo svoje komande, odvisni so od ženske morale, smilijo se sami sebi, tarnajo nad svojo bedo in nasploh izgledajo pomilovanja vredno. Ko nad dekleti izvajajo torturo – zadržujejo jih v bližini stadiona, tako da slišijo vsak vrisk, vsak vzdih množice –, se obnašajo kot figure državnega sistema, kot konformistično orodje v rokah oblasti, kar je za dekleta, ki so se, ne pozabimo, preoblekla v moške, da bi izpeljale revolt, večje razočaranje od tega, da ne morejo gledati tekme. Ofsajd je preprost, a močan film, ki porogljivo namiguje, da je izvirna mačistična poza nekaj, kar je v moderni družbi težko najti, da ženske nadvlado nad moško populacijo pravzaprav že imajo, predvsem pa, da emancipacija žensk s posnemanjem moških ni več izvedljiva.

7/10

IMDb

Ofsajd

17.08.2007

Transformerji

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Še niste pozabili Predatorja, v katerem je Arnold Schwarzenegger s svojo skupino komandosov sredi džungle nabasal na bizarno neterestrično nakazo? Pa bi bil že čas, veste, nenazadnje je od tega minilo dvajset let, na platnih pa imate Transformerje, kjer ameriško vojaško bazo v Katarju napade nezemeljski stvor, ki je nekajkrat večji od predatorja. Ste videli akcijski triler Umri pokončno 4.0? Kaj zato če niste: virtualni terorizem je tu mnogo efektivnejši, transcendentni organizem namreč računalniško omrežje sesuje v manj kot minuti. Sem slučajno slišal Herbie: S polnim gasom? Hvala, ampak ne, hvala. Lindsay Lohan je avto zapeljal v svet naslade, a punca je izgledala tako fatalno, da bi tega slej ko prej odkrila sama; v Transformerjih pa rumeni camero (Mark Ryan) svojemu lastniku Samu Witwickyju (Shia LeBouf), popolnoma zafrustriranemu adolescentu iz disfunkcionalne predmestne familije, v manj kot enem dnevu najde najbolj vročo bejbo (Megan Fox) v okolišu. Je kdo omenil Avtomobile? Ah, dajte no, Strela McQueen je resda znal govoriti, a dotični camero se zna transformirati v prav takega giganta, kot so ga ameriški vojaki ugledali v Katarju. Vam diši po seriji Power Rangers? Lepo vas prosim, Power Rangerji so v primerjavi s Transformerji igračke. Ko se namreč udarita dve plemeni teh enormnih, high-tech cybervojakov (eni so brali Konfucija, drugi Hitlerja), resnično buči in bobni, tako da naj vam niti na misel ne pride, da bi omenili še Može v črnem, Ninja želve, Terminatorja, Aliene, Vojno svetov, Dan neodvisnosti ali kako drugo znanstveno-fantastično smet. Tega, lahko ste prepričani, ne bi prenesli.

Kako veste, da so Transformerji film Michaela Bayja? Filmsko platno se uklanja teži, na sredi, če dobro pogledate, vidite razpoke, ki jih povzročajo neprestani pirotehnični vložki, v dvorani je zadušljivo vroče, kokakola v kozarcu se peni, tisti zakrknjeni, neprebavljivi ostanki popkorna v kartonskih paketih pa se vse bolj napihujejo, dokler… Pok! Menite, da sem ciničen, sarkastičen? Pretirano ošaben in aroganten do dobrega strica Michaela? Nak, nasprotno. Bay je zame eden najmarkantnejših režiserjev zadnje dekade, zakaj ni ga cineasta, ki bi sam izpeljal tako veličastno revolucijo v dojemanju kinematografov. Pred Bayjem je bilo v dvoranah temno, po Bayju je svetlo; kaj svetlo, bleščeče. Pred Bayjem je bil kino morbidna, mizantropska soba, po Bayju je prostrani lunapark, poln adrenalinskih injekcij. Stric Michael se je precizno in sistematično lotil dela sredi devetdesetih let. S fluidnimi Podlimi fanti je prenovil dolgočasni policijski triler, z eksplozivnim Armageddonom je na novo definiral znanstevno-fantastični film, s patriotskim Pearl Harborjem je fascinantno obudil vojno dramo, z nekonvencionalnim Otokom pa dokazal, da je celo satira družbe lahko všečna, zanimiva in predvsem gledljiva. Si predstavljate!? In Transformerji? Transformerji so po tej plati pravi masterpiece, film vseh filmov ter v končni fazi kolosalna alegorija njegovih prizadevanj, naprezanj in revolucionarnih vizij. Da mi boste lahko verjeli, še enkrat preberite prvi odstavek.

3/10

IMDb

Transformerji