30.08.2007

Proste sobe

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Zakaj se po bližnjicah ne vozi, je že leta 1977 v grozljivki Opazujemo te pojasnil Wes Craven. Če nista verjela njemu, potem bi lahko vsaj Alexandru Aji, ki je lani posnel umetelni rimejk. Zakaj se v ruralnih, že na pogled čudaških krajih ne ustavlja, je predlani v Hiši voščenih figur razložil Jaume Collet-Serra. In zakaj zaboga se v osamljenih motelih ne prenočuje, je eksplicitno pokazal Alfred Hitchcock, ko je leta 1960 lansiral imenitnega Psiha. Pa to še zdaleč ni vse, v slučaju, da sta pozabljiva in sklerozna, je Gus Van Sant leta 1998 posnel podpovprečno, a zvesto reprizo z istim naslovom, James Mangold pa leta 2003 še njegovo psihološko reciklažo Identiteta, tako da resnično ne razumem, zakaj zakonca David (Luke Wilson) in Amy Fox (Kate Beckinsale) zavijeta na bližnjico, se ustavita v ruralnem, že na pogled čudaškem kraju in poskušata prespati v osamljenem motelu. Dobro, morda nikoli nista šla v kino ali pa sta videla le Babilon in se nekje globoko v sebi zavedata, da je za uspešen zakon srhljiva izkušnja najboljša šok terapija. Šele ko jima geek (Frank Whaley) na recepciji preda ključe, ko se nastanita v zanikrnem apartmaju in ko prek televizije spoznata, da sta glavna zvezdnika novega sekularnega trilerja, se reinštalacija njune zveze lahko začne. Film Proste sobe ni nikakršen rimejk, pa tudi z referencami na svoje najbližje sorodnike se kaj prida ne obremenjuje, je pa po drugi strani res, da starta na tako oguljeni predispoziciji, da se primerjavi z njimi na noben način ne more izogniti. Vas pa zato režiser Nimród Antal zelo nazorno, zelo jasno in kakopak hudo srhljivo sooči z dejstvom, da so visoko koncentrirani klišeji postali najstrašnejša reč, ki vas lahko doleti v kinu.

5/10

IMDb

Proste sobe

web page hit counter

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !