28.08.2007

Smrtno varen

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

Je Tarantinov Smrtno varen resnično smrtno varen? Ali če postavim drugače, so filmi, ki demonstrirajo ekscesno nasilje in neprizanesljiv teror, dejansko neškodljivi in popolnoma nenevarni širši družbi? Da in ne, lahko rečem, zakaj celuloidni kolut še nikomur ni storil žalega, po drugi strani pa je kulturna ozaveščenost, filmska izobrazba in umetniška percepcija dandanašnjega gledalca hudo problematična reč. A naj se sliši še tako paradoksno, Quentin Tarantino je s svojimi nekonvencionalnimi filmi za pravilnejše in boljše dojemanje artistične brutalnosti storil več, kot bi si razni psihologi, sociologi, analitiki in cenzorji upali priznati. Je že res, da je na platno izpustil vse čudaške, izprijene in psihodelične kreature 20. stoletja, a zapakiral jih je tako spretno in drzno, da so se dobesedno sončile v umetniškem sijaju. Že z debutom, Steklimi psi, je napovedal svoje poslanstvo – mojstrsko, prav nič zeleno in sramežljivo je renoviral heist, noir, hongkonški akcijski film in francoski novi val – ter zatem v Šundu retuširal kičasti tisk, cenene detektivske revije in hardboiled kriminalno fikcijo, obenem pa se krohotal na rovaš popularne kulture druge polovice 20. stoletja. V Jackieju Brownu se je nato malce bolj intimno in subtilno lotil blaxploitationa, v dvovolumnem Ubila bom Billa pa se je ponovno vrnil k frontalnemu nasilju, a sadizem je bil le izraz notranje bolečine, ki je rekrutirala najefektivnejše žanre – japonske samurajske epopeje, kung fu filme, mango in špageti vesterne. Ergo: Tarantino se je odpravil v najbolj krute, morbidne in krvave kotičke sedme umetnosti, nabral surovine, jih skuhal po receptih, ki so jih zapisali najinfluenčnejši filmski auteurji, ter vam jih nato skromno in zadržano ponudil v degustacijo. A ko ste enkrat izkusili ta poživljajoči trip, ste takoj vprašali za repete, zakaj nasilje je v Tarantinovih filmih čista poezija, poezija pa, kot veste, ultimativno umetniško izkustvo.

In kaj počne Tarantino v Smrtno varnem? Oh, nič drugega kot vsa leta do zdaj, le da snov črpa iz ere grindhouse filmov, cenenih, nekvalitetnih, mestoma prostaških izdelkov, polnih nasilja in seksa, ki so bili tako slabi, da so jih v zanikrnih kinematografih vrteli kar v sklopih, po več skupaj. Iz njih prikoraka kaskader Mike (Kurt Russell), dekadentni sociopat, sprevržen ženskar in krvoločni mefisto, ki po ameriških cestah s svojim predelanim avtomobilom seje smrt med privlačnimi misicami. Zabije se vanje, sprosti testosteron in jih potepta, dokler ne nabaše na klapo premetenih, maščevalnih bejb (Rosario Dawson, Tracie Thoms in Zoë Bell), ki nastopaškemu dedcu pokažejo zobe. Tarantino žanru dodaja fluida, predvsem pa ga oplemeniti s sporočilnostjo, dovršenostjo in kompleksnostjo, ki jih grindhouse nikoli ni premogel. Mike si mačistično pozo utrjuje z degradacijo ne le postavnih, pač pa tudi samozadostnih in konkretno emancipiranih žensk, a iz njihovih samozavestnih pogovorov in smelega besedišča se da sklepati, da bo na mino stopil brž, ko se bo posla lotil malce bolj lahkotno in ležerno. In res, ne mine dolgo, ko nepripravljen nabaše na oborožen feminističen ego; vloge se v momentu zamenjajo, šovinizem se hipoma stopi in plenilec naenkrat postane plen. Seksualna vojna je, če jo prevajate po Darwinu, primitiven, živalski obračun, ki upošteva pravila naravnega izbora, če dodate Tarantinovo estetiko in artistični izraz, pa dobite novo obsesivno dozo, ki nemudoma zavre kri v žilah.

8/10

IMDb

Smrtno varen

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

8 komentarjev

  1. lukav lukav pravi:

    Hmm ti si C.A.R. !!! :D D

    Tole bom ziher pogledal, pa kaj več napišem, ko bom pogledal.. zdej grem gledat zodiak .. že kr vem, da bom težko zaspal (ju3 izpit :S).. :)

    28.08.2007 ob 23:34

  2. robert79 robert79 pravi:

    Nekje sem prebral, da Tarantino v resničnem življenju ne mara nasilja in drog oziroma da je celo silno proti temu. Kar je presenetljivo, kako poveličuje to v filmih!! Tudi Jackie Brown, ki naj bi bil najbolj umirjeni, ima nekaj fizičnega nasilja in še dosti več profanosti. Ampak po mojem nasilje na platnu ni problem, po mojem v konkretni meri uči v nasprotno, strpnost v resničnem življenju. Mogoče gledam idealistično, odvisno je seveda od posameznika: ali ga podobe učijo dobro (trenirajo za nasprotno) ali slabo (za isto) … ;)

    29.08.2007 ob 04:00

  3. Jan G. Jan G. pravi:

    @lukav: Velja.

    @robert79: Sam se vsekakor najdem v prvi skupini, a bojim se, da bi se med širno publiko našlo dosti takih, ki jih privlači druga plat (zdi se mi, da ljudje dandanes pozabljajo, da je film umetnost, pa tudi da si tovrstne filme ogledajo mlajše generacije, ki si jih ne znajo pravilno interpretirati). Poleg tega, kakšen je posameznik, pa je po mojem mnenju pomembno tudi, kakšen je film – recimo umetniški pomen Tarantinovih filmov v primerjavi z grindhousom.

    Sem pa temo načel, ker se mi zdi, da je potrebno utemeljevanju nasilja (kaj izraža, kaj sporoča…) posvetiti nekaj več pozornosti in ga dojemati kot umetniško sredstvo ne pa kot krvavo atrakcijo.

    29.08.2007 ob 09:24

  4. Gregor pravi:

    Dobro napisano, Tarantino enostavno obvlada.

    Imel sem priložnost pogledati “obe” verziji, tako samostojno kot Grindhouse produkcijo in nekako se mi je v Grindhousu zdel film, ne boljši, ampak bolj primeren, bolj dovršen, bolj B, k čemur verjetno pripomore že prvi film Planet Terror in namišljeni napovedniki, kateri so res bizzarni, tako da dobiš občutek da gledaš film(a) v zanikrno zakajenem kinu, kar je vsekakor dobro.

    Drugače pa filmu ne bi škodilo malo več sexa in erotike, ki bi lahko bila dobra kompenzacija za manj nasilja.

    Glede nasilja v filmih, nasilje je vedno bila atrakcija, ampak potrebno bi bilo naučiti naše najmlajše da ločijo mejo med fikcijo in realnostjo, tu pa pridemo v konflikt s trenutno usmerjenostjo družbe.

    2.09.2007 ob 13:37

  5. Jan G. Jan G. pravi:

    Hja, Grindhouse (Rodriguez + napovedniki + Tarantino) kulturo grindhousa verjetno bolje približa, a v ZDA je bil v tej obliki precejšen neuspeh (morda predolg?), zatorej pri nas v dveh ločenih in (če že ne drugega) podaljšanih izdajah.

    Seks je izpuščen, Tarantino se pošali z izgubljenimi deli; zelo očitno se izogiba tej plati grindousa (sexploitation), ne vem, morda noče, da bi si film zapomnili po tovrstni tematiki. Da ga izpusti na račun nižjih ratingov, ne verjamem, ker so itak vrtoglavi:).

    2.09.2007 ob 15:24

  6. Gregor pravi:

    ja za grindhouse rabiš kar kondicijo in potrplenje, drugača pa ko sem malo pomislil Tarantino nikoli ni bil privrženec sexa/erotike, čeprav scene z Vincentom in Mio so kar nabite.

    2.09.2007 ob 16:17

  7. mrXfilm » Planet terorja pravi:

    [...] generacijo filmov o zombijih, potem lahko Rodriguezov Planet terorja, ki v tandemu s Tarantinovim Smrtno varnim rekonstruira ero grindhousa, uvrstimo v novo, tretjo generacijo tovrstnih izdelkov. Iz nje uhaja [...]

    6.09.2007 ob 21:54

  8. lukav lukav pravi:

    Pogledal! Not Much to say.. Tarantino pač :D .. sem pa precej užival v filmu.. tisto preganjanje.. hehehehe.. GIRLPOWER :D
    Moram zdej še part 2 pogledat..

    13.09.2007 ob 21:44

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !