Arhiv za mesec Avgust, 2007

31.08.2007

Ed Wood

Zapisano pod Ob strani avtor: Jan G.

Zlati lev za življenjsko delo gre v roke Tima Burtona.

Temačni gozd, zapuščena hiša in žvižganje vetra. “Bo tvoje srce vzdržalo šokantna dejstva te resnične zgodbe Edwarda D. Wooda mlajšega?” vpraša jasnovidec Charles Criswell King (Jeffrey Jones), ko se na začetku filma povzpne iz mrliške krste. Zatem se kamera spusti na zaraščeno pokopališče in na nagrobnih kamnih preberete imena glavnih igralcev. Kako značilno za Burtona, pomislim, že že, a tokrat gre za aluzijo na bizarne umotvore Edwarda Wooda, se opomnim.

Oprostite moji oholosti, mojemu gizdalinstvu, moji pretirani domišljavosti, oprostite mojemu nepoznavanju filmske umetnosti, oprostite, ker dekadentnega artista nove filmske ere primerjam z lunatikom, z najbolj čudaškim režiserjem B filmov, z maničnim freakom in nepoboljšljivim izprijencem cineastičnega sveta. Oprostite. A drznem si reči, da tale ohlapna, malce prirejena biografija Eda Wooda (Johnny Depp) ni le film o najslabšem ustvarjalcu, ki je kdajkoli rovaril po Hollywoodu, drznem si reči, da je tale komična drama po malem tudi Burtonova izpoved o svobodi ustvarjanja, o elanu in zagnanosti, o nebrzdani strasti, o ljubezni do celuloida, o svoji afekciji in spoštovanju do bizarne eksistence Wooda mlajšega. Da se podkrepim in opravičim, dajem v vednost Burtonov Mars napada!, stilno parodijo mikrobudžetnih filmov iz petdesetih, v kateri vzporednic z Woodovimi konstrukti ni težko najti – in posnel jo je le dve leti po Edu Woodu.

V Edovo življenje se Burtonov film vklopi nekje v začetku petdesetih let, v času, ko Wood sreča Belo Lugosi (Martin Landau), pozabljeno, zadrogirano legendo temačnih grozljivk, ki postane navdih in zvezda stalnica njegovih ponesrečenih filmov. Začne se z Glenom ali Glendo (1953), Woodovo osebno izpovedjo o transvestizmu in preoblačenju v ženska oblačila, nadaljuje s Pošastino nevesto (1955) ter konča z znamenitim Načrtom 9 iz zunanjega sveta (1959). Na sprehodu skozi dekado Woodovega ustvarjanja pa Burton ne sonči le njegovega ekscentrizma, pač pa skozi prikaz kaotičnega in večkrat kompromisnega snemanja izpostavlja brezčasno problematiko filmskega sveta; predvsem zbiranje finančnih sredstev, soočanje s posmehljivimi kritikami in propadanje slovitih zvezd. Če v filmu poiščete še izvor avtorjeve obvezne morbidnosti in poklon obdobju, ki ga v številnih delih navdihuje, je kakopak jasno, da Ed Wood ni le klasični, obrabljeni portret, temveč eden izmed najintimnejših Burtonovih filmov. In nenazadnje, ali ni grotesken, surrealističen in satiričen ton, s katerim se Burton poigrava, prav vizija filma, ki ga Edward D. Wood mlajši bodisi zaradi pomanjkanja talenta bodisi zaradi okolja, v katerem je svoje izdelke vzgajal, nikoli ni uspel posneti?

IMDb

Ed Wood

30.08.2007

Proste sobe

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Zakaj se po bližnjicah ne vozi, je že leta 1977 v grozljivki Opazujemo te pojasnil Wes Craven. Če nista verjela njemu, potem bi lahko vsaj Alexandru Aji, ki je lani posnel umetelni rimejk. Zakaj se v ruralnih, že na pogled čudaških krajih ne ustavlja, je predlani v Hiši voščenih figur razložil Jaume Collet-Serra. In zakaj zaboga se v osamljenih motelih ne prenočuje, je eksplicitno pokazal Alfred Hitchcock, ko je leta 1960 lansiral imenitnega Psiha. Pa to še zdaleč ni vse, v slučaju, da sta pozabljiva in sklerozna, je Gus Van Sant leta 1998 posnel podpovprečno, a zvesto reprizo z istim naslovom, James Mangold pa leta 2003 še njegovo psihološko reciklažo Identiteta, tako da resnično ne razumem, zakaj zakonca David (Luke Wilson) in Amy Fox (Kate Beckinsale) zavijeta na bližnjico, se ustavita v ruralnem, že na pogled čudaškem kraju in poskušata prespati v osamljenem motelu. Dobro, morda nikoli nista šla v kino ali pa sta videla le Babilon in se nekje globoko v sebi zavedata, da je za uspešen zakon srhljiva izkušnja najboljša šok terapija. Šele ko jima geek (Frank Whaley) na recepciji preda ključe, ko se nastanita v zanikrnem apartmaju in ko prek televizije spoznata, da sta glavna zvezdnika novega sekularnega trilerja, se reinštalacija njune zveze lahko začne. Film Proste sobe ni nikakršen rimejk, pa tudi z referencami na svoje najbližje sorodnike se kaj prida ne obremenjuje, je pa po drugi strani res, da starta na tako oguljeni predispoziciji, da se primerjavi z njimi na noben način ne more izogniti. Vas pa zato režiser Nimród Antal zelo nazorno, zelo jasno in kakopak hudo srhljivo sooči z dejstvom, da so visoko koncentrirani klišeji postali najstrašnejša reč, ki vas lahko doleti v kinu.

5/10

IMDb

Proste sobe

web page hit counter

28.08.2007

Smrtno varen

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Je Tarantinov Smrtno varen resnično smrtno varen? Ali če postavim drugače, so filmi, ki demonstrirajo ekscesno nasilje in neprizanesljiv teror, dejansko neškodljivi in popolnoma nenevarni širši družbi? Da in ne, lahko rečem, zakaj celuloidni kolut še nikomur ni storil žalega, po drugi strani pa je kulturna ozaveščenost, filmska izobrazba in umetniška percepcija dandanašnjega gledalca hudo problematična reč. A naj se sliši še tako paradoksno, Quentin Tarantino je s svojimi nekonvencionalnimi filmi za pravilnejše in boljše dojemanje artistične brutalnosti storil več, kot bi si razni psihologi, sociologi, analitiki in cenzorji upali priznati. Je že res, da je na platno izpustil vse čudaške, izprijene in psihodelične kreature 20. stoletja, a zapakiral jih je tako spretno in drzno, da so se dobesedno sončile v umetniškem sijaju. Že z debutom, Steklimi psi, je napovedal svoje poslanstvo – mojstrsko, prav nič zeleno in sramežljivo je renoviral heist, noir, hongkonški akcijski film in francoski novi val – ter zatem v Šundu retuširal kičasti tisk, cenene detektivske revije in hardboiled kriminalno fikcijo, obenem pa se krohotal na rovaš popularne kulture druge polovice 20. stoletja. V Jackieju Brownu se je nato malce bolj intimno in subtilno lotil blaxploitationa, v dvovolumnem Ubila bom Billa pa se je ponovno vrnil k frontalnemu nasilju, a sadizem je bil le izraz notranje bolečine, ki je rekrutirala najefektivnejše žanre – japonske samurajske epopeje, kung fu filme, mango in špageti vesterne. Ergo: Tarantino se je odpravil v najbolj krute, morbidne in krvave kotičke sedme umetnosti, nabral surovine, jih skuhal po receptih, ki so jih zapisali najinfluenčnejši filmski auteurji, ter vam jih nato skromno in zadržano ponudil v degustacijo. A ko ste enkrat izkusili ta poživljajoči trip, ste takoj vprašali za repete, zakaj nasilje je v Tarantinovih filmih čista poezija, poezija pa, kot veste, ultimativno umetniško izkustvo.

In kaj počne Tarantino v Smrtno varnem? Oh, nič drugega kot vsa leta do zdaj, le da snov črpa iz ere grindhouse filmov, cenenih, nekvalitetnih, mestoma prostaških izdelkov, polnih nasilja in seksa, ki so bili tako slabi, da so jih v zanikrnih kinematografih vrteli kar v sklopih, po več skupaj. Iz njih prikoraka kaskader Mike (Kurt Russell), dekadentni sociopat, sprevržen ženskar in krvoločni mefisto, ki po ameriških cestah s svojim predelanim avtomobilom seje smrt med privlačnimi misicami. Zabije se vanje, sprosti testosteron in jih potepta, dokler ne nabaše na klapo premetenih, maščevalnih bejb (Rosario Dawson, Tracie Thoms in Zoë Bell), ki nastopaškemu dedcu pokažejo zobe. Tarantino žanru dodaja fluida, predvsem pa ga oplemeniti s sporočilnostjo, dovršenostjo in kompleksnostjo, ki jih grindhouse nikoli ni premogel. Mike si mačistično pozo utrjuje z degradacijo ne le postavnih, pač pa tudi samozadostnih in konkretno emancipiranih žensk, a iz njihovih samozavestnih pogovorov in smelega besedišča se da sklepati, da bo na mino stopil brž, ko se bo posla lotil malce bolj lahkotno in ležerno. In res, ne mine dolgo, ko nepripravljen nabaše na oborožen feminističen ego; vloge se v momentu zamenjajo, šovinizem se hipoma stopi in plenilec naenkrat postane plen. Seksualna vojna je, če jo prevajate po Darwinu, primitiven, živalski obračun, ki upošteva pravila naravnega izbora, če dodate Tarantinovo estetiko in artistični izraz, pa dobite novo obsesivno dozo, ki nemudoma zavre kri v žilah.

8/10

IMDb

Smrtno varen

26.08.2007

Lak za lase

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Lak za lase, predelava filma Johna Watersa iz leta 1988 in uspešnega mjuzikla, ki je broadwayjske deske načel leta 2002, govori o obilni najstnici Tracy Turnblad (Nikki Blonsky), ki izgleda kot tipični produkt dandanašnje ameriške družbe, le da živi v šestdesetih, za njeno močnejšo postavo pa so krivi geni – njena mati (John Travolta) je orjaška, zafrustrirana možača, ki nikoli ne stopi iz hiše. Na srečo je po očetu (Christopher Walken) podedovala iskrico v očeh, tako da se kot velika plesna entuziastka brez pomislekov udeleži avdicije za lokalni televizijski šov in kljub neodobravanju prevzetne lizike (Brittany Snow) in njene inkvizitorske matere (Michelle Pfeiffer) dobi mesto v popularni oddaji. Njen preboj na plesno sceno pa se sklada z vse glasnejšimi zahtevami temnopoltih po enakopravnem statusu in četudi ob tem tvega svoj težko prigarani uspeh, se Tracy brez oklevanja postavi na njihovo stran.

Čeravno smo pri Sanjskih puncah pred nekaj meseci ugotavljali sindrom neprodornosti, je Bill Condon v okviru vprašanja o integraciji temnopoltih navrgel vsaj pereči problem o prevladi komercialnih trendov nad kvaliteto glasbe, medtem ko Adam Shankman v tej ekshibicijski glasbeni komediji iz političnega konteksta povleče le oguljeno frazo o enakosti mladih, ki želijo uspeti na plesnem parketu. Zato niti ne čudi, da Lak za lase izgleda kot epizoda Ameriškega idola, te stereotipne, populistične interpretacije ameriškega sna, v kateri se kar tre grotesknih figur, ki želijo zanikrno ruralno beznico in umazano avtomehanično delavnico zamenjati za sijoči hollywoodski studio. Razlika je le ta, da Shankman govori o debelih in temnopoltih ter da film zavije v bleščečo preobleko šestdesetih, jasno, kričeča barvitost, kičaste pričeske in evforično vzdušje naredijo glorifikacijo ameriških sanj še toliko bolj pristno in lucidno. Od sladkorne pene vas tako loči le še namig, kak mali bizarni detajl in glejte ga, tamle koraka okrogli transvestit, ki idealistično toleranco popelje do neobvladljivo osladnih sfer. Živela Amerika, živel Hollywood!

3/10

IMDb

Lak za lase

24.08.2007

V kraljestvu orgazmov

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Za nazoren, nekonvencionalen, provokativen in rahlo sprevržen dokumentarec V kraljestvu orgazmov tabu teme ne obstajajo. Če se jih bojite, raje ostanite doma, Raphaël Sibilla je namreč na nekajletnem potepanju po svetu posnel celo kolekcijo bizarnih zgodb, ki jih sedaj ponuja v mozaičnem prepletu pod pomenljivim geslom “nobeno telo ni popolno”. Tako se sprehodi skozi bordel, ki izpolnjuje najbolj čudaške seksualne fantazije, obišče počitniške hišice, v katerih swingerstvo velja za najboljšo relaksacijo, se usede v limuzino, ki namesto standardnega prestiža ponuja skupinski seks, se ustavi v takih in drugačnih diskotekah, ki sta jim skupna imenovalca nimfomanija in nebrzdana spolna sla, se tu in tam spusti v kako mračno klet, kjer je tortura portal v svet naslade, in se nato proti koncu posveti izprijenim sadomasohistom, pri katerih tetovaža in piercing že davno ne zaležeta več – ne, bolečina je kot droga, katere potrebo morda za kratko poteši obešanje na kavlje in nategovanje kože, se pa ve, da na daljši rok in v stadiju najbolj maničnega delirija zaleže le amputacija uda.

In ko takole gledate vse udeležene akterje in poslušate njihove razlage, zakaj to počnejo, kaj občutijo in kaj jih je pripeljalo do tega, vam da dokumentarec jasno vedeti, da si želijo nekaj več, da hrepenijo po pristnem, transcendentnem izkustvu, da je njihov nori ekstremizem nenazadnje le pobeg iz stvarnosti, izstop iz opresivnega sveta v višjo, lahkotnejšo pojavnost in da je spogledovanje z ekscentrizmom njihov ultimativni poskus, da bi osmislili svoje bivanje. Sibilla jih malodane predstavlja kot glasnike nove, boljše družbe, a česar ne jemlje v obzir, je globalna anonimnost, v luči katere jih snema; ta poskrbi, da izgledajo kot gola trupla, ki v kánonu recitirajo slične stavke, kot objekti brez kančka subjektivnosti, kot kup hladnih kosti, gnijoče kože in črvivega sala in prav to je najbolj paradoksna reč, ki si jo film privošči – osebki, ki so uspeli pobegniti obsesivnemu kapitalističnemu ustroju, so padli direktno v lager smrti. Matrica, sedaj zares prihajamo!

5/10

IMDb

V kraljestvu orgazmov