Arhiv za mesec Julij, 2007

30.07.2007

Gospa Henderson predstavlja

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Stephen Frears je v Kraljici, portretu britanske kraljice Elizabete II., sijajno ujel razkol med normami tradicionalne in sodobne družbe, v drami Gospa Henderson predstavlja, ki jo je posnel leto prej, pa podobno temo umešča v obdobje okoli druge svetovne vojne. Snobovsko in prevzetno gospo Lauro Henderson (Judi Dench) srečamo leta 1937 na moževem pogrebu; hudo je osamljena in potrta, a z zavestjo, da v življenju nujno potrebuje nove izzive, kaj kmalu naleti na zaprto londonsko gledališče, ki ga kani preobraziti v najbolj obiskan teater na West Endu. Ker ne ve ničesar o odrski umetnosti, najame izkušenega gledališkega impresarija Viviana Van Damma (Bob Hoskins) in ker oba želita nekaj novega, drugačnega, lansirata neke sorte nonstop šov, revudeville, mešanico kabaretne revije in burlesknega vodvila. Njun koncept se podre že po prvem tednu, zato gresta še korak dlje – na oder postavita gole igralke, pri čemer se premeteno sklicujeta na akte renesančnih umetnikov. Zadržana londonska ekscelenca njuno drznost kljub začetnemu začudenju dobro sprejme, a ob začetku vojne pravo občinstvo postanejo mladi vojaki, ki se odpravljajo v boj branit domovino.

Frears še enkrat več dokazuje, da je mojster filmskih depikcij, v okviru muzikla namreč izvrstno upodobi razdor konzervativne predvojne družbe, slovo od kolonialne preteklosti, razkrajanje razrednih spon in prihod novih, svobodomiselnih idealov; v samem središču dogajanja pa ujame izstopajoč kontrast med medvojno bedo, strahom in paniko ter vizijo novega upanja, katerega glasnik je neuklonljivi, provokativni in bizarni teater. Gospa Henderson predstavlja je film, v katerem je artizem simbolično najučinkovitejše orožje zoper nacistični invaziji in hkrati ultimativni poziv k oblikovanju nove socialne ideologije.

7/10

IMDb

Gospa Henderson predstavlja

29.07.2007

Ponudba

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ponudba, vestern Johna Hillcoata, se ne dogaja na Divjem zahodu, pač pa v Deželi tam spodaj, a vzporednic z ameriškim vesternom ni težko poiskati. Namesto Indijancev imate tu zasužnjene avstralske aborigine, šerifa nadomešča britanski poveljnik Stanley (Ray Winstone), razbojnike pa uteleša zloglasna tolpa bratov Burns, obtožena okrutnega ropa in posilstva. Stanley v mučnem prizadevanju, da bi v opusteli divjini vzpostavil red, Charlieju Burnsu (Guy Pearce) postavi sledeči ultimat – če mu iz puščave ne pripelje svojega zblaznelega brata, zloveščega desperada Arthurja (Danny Huston), bo do božiča eliminiral njegovega mlajšega, nedolžnega brata Mikeyja (Richard Wilson). Charlie se odpravi na širne planjave, v prostrano pustoto, ki v njem pušča le občutke tesnobe, nelagodja in melanholije, medtem pa Stanley nemočno spoznava, da ne on, še manj pa njegova meščanska žena (Emily Watson) ne spadata v to surovo pokrajino. V Kounenovem bizarnem Blueberryju bi bil to zadosten razlog za pobeg k meditaciji in spiritualnemu samoočiščevanju, tu pa je le zatišje pred novim brutalnim spopadom. Edini zakon ob koncu devetnajstega stoletja je tu spodaj zakon narave, zakoniki in civilizirana družba se zdijo hudo iluzorna utvara, zato pa ljudje dobro poznajo in često citirajo Darwinovo teorijo O nastanku vrst z naravnim izborom.

6/10

IMDb

Ponudba

28.07.2007

Čez mejo

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Že ob naslovu filma režiserja Gregoryja Nave me spreletava srh, zakaj predobro mi je v spominu ostala Campbellova drama Preko vseh meja, neke sorte hibrid med epsko pustolovščino in reklamnim spotom, v katerem je Angelina Jolie zaneseno, patetično in skrajno naivno poskušala reševati problematiko tretjega sveta. In na mojo grozo se podobnost med obema filmoma ne konča pri naslovu, ne, naslov je le izhodišče tega srhljivo sličnega koncepta. Lauren Adrian (Jennifer Lopez) je zagnana čikaška novinarka z mehiškimi koreninami, prava Lois Lane, ki odločno ugrizne v vsakršen škandal ali problem; in ko ji je dodeljena naloga, da napiše članek o skrivnostnih pomorih žensk v Juarezu v bližini El Pasa, se raziskovanja ne loti površinsko, pač pa takoj po prihodu na mesto zločinov pokliče svojega nekdanjega sodelavca, urednika lokalnega časopisa Alfonsa Diaza (Antonio Banderas), da bi skupaj, tako kot v dobrih starih časih, rešila svet. Po spletu okoliščin se k njima zateče ena izmed preživelih žrtev napada (Maya Zapata), ki ju zapelje v zakulisje grozljivega dogajanja, a policija, politika in gospodarstvo niso na njuni strani.

Glavni problem Navove drame je, da v uvodni špici pove več, kot lahko nese. Velike tovarne, maquiladore, ki v okviru mednarodne trgovske povezave NAFTA nastajajo predvsem na južni strani mehiško-ameriške meje, zaposlujejo brezštevilni revni sloj prebivalstva, pogoji za delo so slabi, mezde nizke, tovarniški stroji pa meljejo 24 ur na dan. A težaško delo za delavke ni edina nevšečnost, ki jih čaka sleherni dan, mestna statistika namreč beleži nenormalno veliko število posilstev in umorov. Lastniki tovarn – ugledne familije, ki so v dobrih odnosih z ameriškimi politiki – se ne zganejo in delavk ne zaščitijo, zato jih Nava privzame za glavne krivce za ogroženost žensk – industrijski obrati delavke metaforično izkoriščajo, posiljujejo, mučijo in izrabljajo. Na žalost slednja teza ostane na platnu le do prvega kadra, primat takrat prevzame vroča latino pevka, ki v skoraj dvournem videospotu obračuna z demoni televizijskih kriminalk in reši vse sirote razvlečenih telenovel, konstruktivna povezava med maquiladorami in posilstvi pa v tem evforičnem in osladno simpatetičnem kaosu v celoti izostane. Kolca se mi po filmih, ki so obmejno vprašanje pripeljali do stopnje tematske kompetentnosti in obrtne kvalitete, izpostavljam predvsem Soderberghove Preprodajalce, Marstonovo Marijo milosti polno in Jonesovega Trikrat pokopanega Melquiadesa Estrado, tale banalni umotvor namreč še zdaleč ni zadovoljiv v nobenem od teh segmentov.

3/10

IMDb

Čez mejo

27.07.2007

Disturbia

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Alfred Hitchcock je v Dvoriščnem oknu leta 1954 v mavec vkoval zagrenjenega fotoreporterja (James Stewart) in ga posadil v stanovanje z razgledom na pestro, nikoli spečo sosesko, polno oken. Zaves niso imela, le rolete so se tu in tam spustile, tako da je lahko zdolgočaseni invalid vseskozi opazoval, kaj se dogaja za njimi. Dogodek v mestu Gogi, boste rekli, toda ne, v Grumovi ekspresionistični drami je bilo najbolj groteskno to, da se ni nič zgodilo, pred očmi Hitchcockovega lika pa se je stalno nekaj dogajalo. Osamljenost, naveličanost in po malem tudi voyeurizem so ga gnali, da je oprezal za sosedi, kar je bilo nekako tako, kot da bi gledal več filmov hkrati; pa ne le to, gledal jih je noč in dan, le tu in tam je zamižal na eno oko in ko je takole pozorno, pazljivo in nemalokrat zblaznelo strmel v zaslon, je takoj zapazil, da na enem izmed oken predvajajo bizarni triler – v svojem izostrenem cinefilskem občutku se ni mogel zmotiti, dasiravno ga je prijatelj, lokalni detektiv, prepričeval, da je paranoičen in obseden. Da se ni motil, je bilo tisto, kar je bilo v Dvoriščen oknu najbolj srhljivo, zakaj Hitchcock je dal vedeti, da se za vsako še tako banalno vsakdanjostjo skriva dramatičen suspenz.

Ko skozi okno dobrih petdeset let pozneje pogleda mladostniški prestopnik Kale Brecht (Shia LeBeouf), ki je zaradi napada na učitelja v nadzorovanem hišnem priporu, presenečen ugleda celo kopico filmov, od Privlačne sosede, Morilca mehkega srca, Lepote po ameriško pa do Teksaškega pokola z motorko, Hiše pošasti in Krika. Da je vse skupaj bolj pristno in infiltrirano, s prijateljema, fatalno sosedo (Sarah Roemer) in slinastim sošolcem (Aaron Yoo), uporabi vso high-tech mašinerijo, ki jo premore, in tako v maniji Youtuba in Metacafeja posnamejo hladnokrvnega, sociopatskega morilca (David Morse), ki kani svojo deviantno obrt iz Teksasa preseliti v njihovo sosesko. Režiser D. J. Caruso še enkrat več pokaže, da se v suburbiji vedno dogaja kaj zanimivega, napetega in misterioznega, a v Disturbiji, ki ji ritem dajejo predvsem panična in nepremišljena dejanja, vas ne skrbi, da se bi vaša vsakdanjost spremenila v film, pač pa da se bo film spremenil v vašo vsakdanjost.

4/10

IMDb

Disturbia

web metrics

23.07.2007

Izdajalec

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Če vam je do dobrih vohunskih trilerjev, potem vam v zadnjem času ni potrebno pretikati zaprašenih filmskih arhivov, odpisanih polic lokalnih videotek in zapuščenih skladišč celuloidnih kolutov; cineasti se prav zares trudijo za vas. Martin Scorsese je v Dvojni igri vzporedno spremljal infiltracijo krtov v policijo in gangsterski brlog, Robert De Niro je v Dobrem pastirju spregovoril o kontradiktorni predanosti državi ali družini, Billy Ray pa v Izdajalcu poskuša čim efektivneje zaobjeti oboje skupaj. Eric O’Neill (Ryan Phillippe) je mlad, zagnan FBI-jev operativec, ki ga rekrutira odločna agentka Kate Burroughs (Laura Linney), da bi se splazil pod kožo zvitemu in zmuzljivemu vohunu Robertu Hanssenu (Chris Cooper). Ta je po 25 letih dela pri uradu za notranjo varnost le dva meseca pred upokojitvijo, toda za vrat mu diha kakih 500 preiskovalcev, ki mu poskuša na vsak način sneti masko mirnega družinskega človeka in preseči še njegovo zadnjo tajno pošiljko ruski obveščevalni mreži. Eric se kaj kmalu znajde na sila spolzkih tleh – Hanssen ga podvrže neusmiljenemu testiranju, urad od njega zahteva detajlna poročila, ženo (Caroline Dhavernas) pa ob Ericovem skrivnostnem obnašanju in lažeh iz dneva v dan bolj razjeda dvom o smotrnosti njune zveze.

V Rayjovem filmu ura vseskozi tiktaka, intrigam ni ne konca ne kraja, besedne vojne pa so tako okrutne in divje, da nihče ne more zaupati nikomur. V zakulisju ameriških tajnih služb je toliko igric in spletk, da jih lahko obvlada le šovbiznis, je v Izpovedih nevarnega uma že pred dobrimi petimi leti ugotavljal George Clooney, Izdajalec pa v strogo suspektnem tonu ponovno potrjuje, da je vohunjenje predvsem labirint retorike in komuniciranja, poligrafskih testov in psiholoških pritiskov, šele sekundarno pa domena fizikalnih sposobnosti. Po drugi strani pa, mar ni slikanje lojalnosti preiskovalcev, njihove patriotske predanosti in neobotavljivega služenja oblastnim organom svojevrstna manipulacija, ki se oglaša v imenu proameriške politike? Ali ni potemtakem Izdajalec film, ki se globoko poklanja kvazipravičnosti Združenih držav, s čimer v celoti diskreditira samega sebe?

6/10

IMDb

Izdajalec