Arhiv za mesec Junij, 2007

30.06.2007

Zadnji poljub

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Zadnji poljub režiserja Tonyja Goldwyna je neke sorte rimejk Muccinijevega filma L’ ultimo bacio, se mu pa zelo očitno pozna, da je scenarij zanj napisal Paul Haggis, ki je z močno, na trenutke hudo šokantno fragmentarno zgodbo Usodna nesreča pred tremi leti v film povezal široko paleto obrazov Los Angelesa. Goldwynov film je mozaični preplet ljubezenskih razmerij na različnih stopnjah zakonske zveze: Michaelu (Zach Braff) z nosečo punco Jenno (Jacinda Barrett) zakonski jarem ne uide, njegovi prijatelji (Casey Affleck, Michael Weston in Eric Christian Olsen) so bodisi nesrečno vezani ali zaljubljeni bodisi se otepajo misli na poroko, Jennina starša (Blythe Danner in Tom Wilkinson) pa se po tridesetih letih skupnega življenja spopadata s hudo zakonsko krizo. V takih okoliščinah se v Michaelu poraja strah pred izgubo svobode in dilema o smotrnosti zakonske vezi in ko mu pot prekriža mlada, privlačna študentka (Rachel Bilson), se hrepenenju po odhajajoči mladosti ne more upreti. To kajpak njegovo prihodnost močno zaplete, Goldwyn pa vas, da bi vam pričaral pristno vzdušje, pošlje na fluidni tobogan konfliktov, prepirov, zadreg in histeričnih izpadov, ki jih podkrepi s težavnimi razmerij ostalih likov. In čeravno v nekaterih segmentih perfektno ujame stičišče zgodb, se v drugih zapleta v pretirano idealizacijo, tako da se tu in tam znajdete v neznosno visoki koncentraciji klišejev, ki ruši dopadljivo zasnovo. Pobegi v stanja zamaknjenosti in na stranpota šablonskega življenjskega ciklusa so omejeni z nezadostnimi odgovori na zastavljena bivanjska vprašanja, globlje in natančnejše tematiziranje družinskega življenja, s katerim se je denimo ukvarjala Mendesova Lepota po ameriško, in analiziranje odnosa med moškim in žensko, ki ga je sijajno ujel Ozonov 5×2, pa prav zato v večji meri izostane.

6/10

IMDb

Zadnji poljub

30.06.2007

Shrek Tretji

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Ne da me Shrek Tretji s svojo bogato in pestro značajsko in situacijsko komiko ni zabaval, a bodimo realni. Prvi del je bil parodija na pravljice, ironična, humorna antiteza ustaljenim šablonam med dobrim in zlim, lepim in grdim. Če pretiravam, povejte, a ne morem si kaj, da Shreka v prvi izdaji ne bi primerjal z Don Kihotom, zakaj če je Cervantesovo delo parodija na viteške romane in hkrati najboljši viteški roman sploh, potem nekaj podobnega velja za Shreka in digitalno animacijo, ki snov črpa iz pravljičnega sveta. Zeleni oger (Mike Myers) iz smrdljivega močvirja si je podobno kot Alonso Kihana našel svojo oprodo, tečnega, a vedno dobro razpoloženega Osla (Eddie Murphy), in izbral srčno damo, princeso Fiono (Cameron Diaz), ter se odpravil na pot zasmehovanja in demontaže pravljičnih klišejev in stereotipnih postavk. Shrek 2 je sicer ohranil grotesken in piker ton, a utapljal se je v aluzijah in referencah na popularno kulturo ter alegorijah komercialnega kaosa, tako da je tista osnovna ideja, ki je poganjala prvi del, dodobra zbledela – toda ker je šlo za Shreka in ne katerokoli drugo povprečno branžo, je drugi del namesto poimenovanja parodije pravljic dobil naziv satire kapitalističnega ustroja.

Shrek Tretji se resda zopet opazneje vrača k pravljicam, legendam in mitom, a slabega vtisa nikakor ne zmore odpraviti; še več, kljub pikolovski dodelanosti grafike in zvoka ter dobro osnovani fabuli na momente deluje sila nedovršeno, za kar gre večji del krivde pripisati neefektivni in zmedeni naraciji. Zgodba gre nekako takole: po nenadni smrti kralja in Fioninega očeta (John Cleese) sta pravna naslednika za prestol le dva, Shrek, ki mu kraljevanje niti najmanj ne diši, in Fionin bratranec Artur (Justin Timberlake), srednješolski luzer, po katerega se Shrek odpravi kar sam, da bi ga prepričal v prevzem prestola. V njegovi odsotnosti kraljestvo z nosečo Fiono na čelu napade Sanjski Princ (Rupert Everett), ki rekrutira pravljične negativce, da bi z njimi sam prevzel oblast. Kaotičnim zapletom in preobratom ni ne konca ne kraja, vpoklicani literarni junaki pa se v gostem sosledju razkrivajo v kopijah znanih filmskih sekvenc. A vso to razdajanje, poklanjanje in koketiranje je jalovo, DreamWorks pa s podaljševanjem serije še enkrat več potrjuje, da je v Hollywoodu prostitucija postala prevladujoča moda.

5/10

IMDb

Shrek Tretji

29.06.2007

Veter, ki trese ječmen

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Veter, ki trese ječmen, za katerega je angleški veteran Ken Loach lani v Cannesu prejel zlato palmo za najboljši film, se odpre s sproščeno igro hurlinga, ki se prevesi v britansko izživljanje nad irskimi mladci, med katerimi je eden ubit. Piše se leto 1920 in v majhni irski vasici represija britanskih vojakov narašča. Damien (Cillian Murphy) je tik pred odhodom na študij v London, a uboj prijatelja spremeni njegove načrte in pridruži se svojim tovarišem in starejšemu bratu Teddyju (Padraic Delaney), gorečemu in zagnanemu prostovoljcu, v vstaji zoper britansko vojsko. Motiv upora se nato prevesi v motiv bratskega razkola, ko po uspešnem prevratu Britanci sicer ponudijo premirje, a Irski priznavajo le status dominiona, Teddy pa v nasprotju z Damienom verjame, da je to vse, kar lahko v danem trenutku dosežejo. Revolucionarno gibanje je razklano na dve struji in na Irskem se začne krvava državljanska vojna.

Loachev film na eni strani vsebuje vse tipične predpostavke vojne drame, od nazorne brutalnosti do sporočila o nesmiselnosti vojne, na drugi pa ga odlikuje izreden posluh za večplastno podajanje zgodbe. Loach tematiko razvija v več različnih smereh, v prvem delu tako prevladuje individualna dilema med moralnim poslanstvom borbe za domovino in interesnim samouresničevanjem, ta se nato razširi na širšo družbeno normo, nazadnje pa zoži na konflikt med bratsko ljubeznijo in različnim pogledom na nacionalno politično stanje. V vseh segmentih je strogo polemičen in kompromisne rešitve odločno zavrača, psihološka in socialna vprašanja pa dopolnjuje z impresijami irskega podeželja in ljudsko folkloro ter se na ta način ob slikanju krvave in problematične zgodovine spoštljivo poklanja tudi bogati irski tradiciji.

8/10

IMDb

Veter, ki trese ječmen

28.06.2007

Pirati s Karibov: Na robu sveta

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Zabavno in ironično je, kako je tale superbombastična, megaspektakularna in ultramaratonska gusarska epopeja skozi produkcijo menjavala barve, pa s tem ne ciljam na žanrsko preobrazbo iz Disneyjeve klasične družinske zgodbice v pravcato pomorsko avanturo, ki jo je v prvi vrsti zakuhal Johnny Depp s svojim dekadentnim, na momente družbeno nevarnim likom, niti ne na preskok v mračnejše in misterioznejše vode, ki se je zgodil v drugem delu, pač pa predvsem na subtilno in vendar zelo neposredno satirizacijo spletnega piratstva. Spomnite se prvega dela in prekletstva posadke Črni biser, ki je po eni strani namigovala na odvisnost od ilegalnega okoriščanja s filmskimi dobrinami, po drugi pa simbolizirala navidezno piratsko nedotakljivost, ter pristno doživetega maščevanja ob koncu, ko je bila nesmrtnost posadki odvzeta. V Mrtvečevi skrinji je nato prišlo do velikega zasuka, pirati nenadoma niso bili več pregovorno slabi, konica meča pa se je uperila proti diaboličnemu, brezsrčnemu razbojniku in monopolnemu, izkoriščevalskemu trgovcu, tako da gre drugi del razumeti kot uvid, da se zlo pravzaprav skriva v izrazitih skrajnostih, ki želijo krojiti svet po svojih merilih. No, v tretjem delu se zlonamerni skrajnosti stakneta, film pa se celo postavi na stran piratov in poveličuje njihovo diverzijo in avtentičnost, česar pa kajpak ne gre jemati kot pritrditev spletnim virom, pač pa predvsem kot posmeh in triumfalno poziranje, s katerim želijo Pirati s Karibov eksplicitno prikazati, kako jim je internetne ovire uspelo preseči.

Je pa res, da se njihovo ponašanje tu in tam sprevrže v utrujajoči spopad efektivnih razsežnosti, atraktivnost pa se mestoma spreminja v mrcvarjenje gledalčevega uma. Pirati s Karibov: Na robu sveta, za katere je tudi tokrat poskrbel Gore Verbinski, so razpeti med štirimi glavnimi protagonisti, ekscentrikom Jackom Sparrowom (Johnny Depp), kapitanom Barbosso (Geoffrey Rush), kovačem Willom Turnerjem (Orlando Bloom) in guvernerjevo hčerko Elizabeth Swann (Keira Knightley), ki vsak s svojimi interesi in cilji ne morejo doseči skupnega dogovora, kako se upreti oblasti željnemu lordu Beckettu (Tom Hollander) in morski nakazi Davyju Jonesu (Bill Nighy). Na trenutke se zdi, da tokrat vsi ne morejo odnesti cele kože, je pa konec po tako številnih intrigah in zapletih povsem trivialen. In vendar njegove paradoksalnosti in ridikuloznosti ne gre spregledati – zmagovalni vzklik nad tržno usmerjenim redom iz ust komercialno napihnjenega spektakla odmeva malodane groteskno.

5/10

IMDb

Pirati s Karibov, Na robu sveta

12.06.2007

Favnov labirint

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Favnov labirint je postavljen v Španijo v čas po španski državljanski vojni, ki je na oblast pahnila fašistično stranko generala Franca, medtem ko so se uporniške skupine poskrile v gozdove in se s fanatičnim bojem poskušale zoperstaviti novemu, represivnemu redu. V enega izmed oporišč fašistične vojske, ki postopoma iztreblja zadnje ostanke gverilskega gibanja, leta 1944 pride trinajstletna Ofelija (Ivana Baquero), mala, nadebudna deklica, ki je zaljubljena v pravljični svet in fantazijske podobe. Njena mati (Ariadna Gill) se je poročila s sadističnim in okrutnim generalom Vidalom (Sergi López) in pričakuje njegovega otroka. Težka nosečnost jo prikuje na posteljo, Ofelija pa pred kruto realnostjo pobegne v domišljijski svet, natančneje v star, zapuščen labirint, v katerem spozna čudaškega favna (Doug Jones), ki ji naloži tri težavne naloge, s katerimi kani doseči nesmrtno srečo.

Mehiški režiser Guillermo del Toro s svojim morbidnim in fantastičnim filmskim pristopom spominja na hollywoodska veterana Tima Burtona in Terryja Gilliama, če njuni matrici dodate še alegoričnost Miyazakijevega Čudežnega potovanja in nesluteno brutalnost, s katero del Toro resnično ne prizanaša, pa se kaj hitro znajdete v agonični psihoanalizi zatiranega otroškega uma, ki mu edino upanje vzbuja nemuden pobeg iz obstoječe stvarnosti. Glavna odlika Favnovega labirinta je most med realnostjo in fantazijo, ki ga načrtno in konstruktivno postavlja, ter intenzivna metaforičnost med dvema svetovoma, ki na temeljih interakcije nastaja. Končni produkt je bizarna sinteza, v kateri je gledalec na milost in nemilost prepuščen udarni šokantnosti, le-to pa stopnjuje graciozno in dovršeno cineastično postopanje, ki pušča nadvse unikaten in zelo svež vtis.

8/10

IMDb

Favnov labirint

free hit counter