Arhiv za mesec Maj, 2007

9.05.2007

Beanove počitnice

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Sacha Baron Cohen je v Boratu snemal dokumentarec, s katerim naj bi kazahstansko ljudstvo podučil o naprednosti moderne civilizacije, nazadnje pa posnel nekonvencionalno, do skrajnosti bizarno satiro ameriške družbe, ki je, ironično, še najbolj fascinirala publiko, iz katere je neprizanesljivo brila norca. Nekaj podobnega sedaj skuša storiti Rowan Atkinson v vlogi gospoda Beana, ki jo mahne na oddih v Francijo s kamero v roki, le da tarča posmeha tokrat niso Američani niti ne Francozi, kot bi pričakovali, pač pa preprosto film. Beanove počitnice so neke vrste parodija filma ali, če hočete, metafilm. Govorijo predvsem o okornosti in nefleksibilnosti filmskega izražanja ter ironizirajo gonjo za nagradnimi trofejami, ki si jih cineasti prisvajajo s kvaziartističnimi filmi, na drugi strani pa kot rešitev ponujajo gverilski, humoristični pristop, ki naj bi razvedril gledalca.

Vse bi bilo lepo in prav, ako Bean v svoji drugi in bojda zadnji celovečerni izdaji ne bi izgledal kot napihnjen popkorn, ki simbolizira prav to, kar s pretirano zanesenostjo kritizira. Intenziteta karakterne in situacijske komike je sicer tudi tokrat na višku, a režiser Steve Bendelack osrednji lik vse prevečkrat spelje na spolzka klišejska tla, tako da skeči povečini izpadejo plehko, banalno in brezpredmetno. Če so bile televizijske serije o gospodu Beanu, posnete v začetku devetdesetih, nepozaben memento neme kinematografije iz detinstva filma, potem so Beanove počitnice odraz sodobnega zvodenelega ustvarjanja, odisejada iz Pariza do Cannesa namreč deluje samodestruktivno in paradoksno, veličastni triumf, v katerem si Bean takole potiho prisvoji zlato festivalsko palmo, pa je prav gotovo višek burlesknosti, ki jo komedija premore – pa ne ker bi v tem segmentu taka želela izpasti, pač pa preprosto zato, ker tu prihaja v najočitnejše protislovje s samo seboj.

4/10

IMDb

Beanove počitnice

2.05.2007

Mali otroci

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Sarah Pierce (Kate Winslet) ima čustveno apatičnega moža (Greg Edelman) in majhno hčerko (Sadie Goldstein), Brad Adamson (Patrick Wilson) pa iniciativno ženo (Jennifer Connelly) in majhnega sina (Ty Simpkins). Sarah je naveličana dolgočasnega vsakdanjika, Brad pa se ne more znebiti občutka, da je vse, kar stori, nepomembno in odvečno. Srečata se na otroškem igrišču, zapleteta pa ob letnem bazenu, na katerega vse pogosteje zahajata. Počutita se prazno, a skrito intimno razmerje vrača smisel v njuna življenja.

Melanholična drama Todda Fielda je tiha in spokojna študija ameriške suburbije in predmestnega načina življenja: mamice posedajo po klopcah, medtem ko se njihovi otroci podijo po toboganih in kopljejo v peskovnikih; očetje so v službah, da bi ohranjali navidezno realizacijo ameriških sanj, šele zvečer je čas, da na obračunu v ragbiju izživijo svojo moškost; starejše gospe se srečujejo na literarnih krožkih in skozi knjige podoživljajo svojo mladost; mladci se zbirajo v skejt parkih, rolka in razbita kolena so simbol svobode in neodvisnosti; v staro, morbidno hišo se iz zapora vrne psihotični pedofil (Jackie Earle Haley) in sosedom nažene strah v kosti. In vse te stereotipne figure, ki jih Mali otroci postopno povezujejo v mračno grotesko bivanjske skupnosti, delujejo malodane grozljivo in šokantno, zakaj prav vse se zdijo neizogibno ujete v izpete iluzije in idealistične podobe svojih življenj. Odrešeni so le tisti, ki si upajo kršiti sveta pravila in razbliniti percepcijo ameriške lepote.

9/10

IMDb

Mali otroci

1.05.2007

Ninja želve

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Velja zapisati, da so se mutirane želve, poimenovane po štirih znamenitih renesančnih umetnikih, rodile iz parodije popularnih akcijskih stripov v začetku osemdesetih, saj se njihova letošnja filmska reinkarnacija, preprosto imenovana Ninja želve, že kar kronično zateka k aluzijam na širok spekter hollywoodske produkcije. Takole na oko močno spominjajo na Pixarjeve Neverjetne, za razliko od treh filmskih epizod, ki so nastale med letoma 1990 in 1993, se namreč ponašajo z digitalno obdelano grafiko, okorni kostumi pa, kakor v prologu filma komično namigne Michelangelo (Mikey Kelley in Sašo Stare), romajo med staro šaro.

Dobra dekada hibernacije je bratovščino želv povsem odtujila. Leonardo (James Arnold Taylor in Lovro Lah) se na pobudo podganjega učitelja Splinterja (Mako in Jure Mastnak) v slogu Luka Skywalkerja kali v gozdovih Srednje Amerike, od koder ga izbeza šele stara prijateljica April O’Neil (Sarah Michelle Gellar in Nina Ivanič), neke sorte Lara Croft, ki za newyorškega megalomanskega industrijalca (Patrick Stewart in Jure Mastnak) brska za azteškimi artefakti (morda majevskimi, o tem bi več vedel Mel Gibson). Raphael (Nolan North in Jernej Kuntner) se je vživel v vlogo dekadentnega Batmana in Gotham City očiščuje diaboličnih tolp, Donatella (Mitchell Whitfield in Tomaž Klepač) okupira informacijska tehnologija, Michelangelo pa požrtvovalno nadomešča Eddieja Murphyja. Ko New York ogrozijo nesmrtne, polkamnite pošasti, se junaki ponovno zberejo, a še preden obračunajo z Zlom in ga skozi zvezdne duri odpihnejo daleč stran, morajo zgladiti nesoglasja, ki so nastala med njimi.

Režiser Kevin Munroe se z upodabljanjem urbane džungle spoštljivo vrača h koreninam stripa, po drugi strani pa ga satira popkulture, s katero nadgrajuje efekt interference in kolizije, nemalokrat zanese na stopnjo podrazvitih produktov mainstreama. Celostna podoba zato v končni fazi ne prinaša nič več od dobro skomercializiranega klišejskega lunaparka, ki gledalca po tehnični plati sicer ne pusti hladnega, ga pa v razvoju teme ne more zares potešiti.

5/10

IMDb

Ninja želve