Arhiv za mesec April, 2007

30.04.2007

Pisma z Iwo Jime

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Clint Eastwood si je pri interpretaciji bitke za japonski otok Iwo Jima, ki je potekala v začetku leta 1945, za glavni cilj postavil nepristransko upodobitev, zato je vzporedno s filmom Zastave naših očetov, ki prikazuje zakulisje ameriške operacije na Pacifiku, posnel še film Pisma z Iwo Jime, ki se infiltrira na stran japonskih vojakov, ki so ameriškim stali nasproti.

Če je v Zastavah naših očetov pomembno težo nosila kritika ameriške oblasti, potem se v Pismih z Iwo Jime Eastwood v celoti posveča eksistencialistični tematiki posameznih likov. Tu imate svojeglavega, a senzibilnega generala Kuribayashija (Ken Watanabe), ki se zaveda brezizhodnosti položaja japonskih vojakov na otoku, pa je v upanju na pozitiven izid kljub temu pripravljen poizkusiti prav vse. Tu sta še pek Saigo (Kazunari Ninomiya) in premeščeni vojaški policist Shimizu (Ryo Kase), ki dvomita v smiselnost spopada, na drugi strani pa fanatični poročnik Ito (Shidou Nakamura), ki se je za domovino pripravljen brez oklevanja pognati v smrt. Vsi po vrsti so razdvojeni med preživetjem, ki se v njih poraja iz želje po intimnih zvezah z bližnjimi, in smrtjo, v katero jih peha njihov lastni patriotizem, v svojih prepričanjih in vrednotah, ki pogojujejo njihove odločitve, pa se razlikujejo do te mere, da tvorijo kompleksen kolaž zgodb in subjektivnih pogledov na vojno. Eastwood v pojmovanju vojaških spopadov prihaja do enakih zaključkov, kot jih je posredoval z Zastavami naših očetov, vendar Pisma z Iwo Jime, neobremenjena z negiranjem proameriških idealov, izzvenijo bolj dovršeno in zbrano ter na modelu polifonije odpirajo kompleksna vprašanja o vojaških obračunih z vidika slehernega posameznika.

7/10

IMDb

Pisma z Iwo Jime

29.04.2007

Zastave naših očetov

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Vojni film nove hollywoodske ere stereotipno opredeljuje dvoje nerodnosti. K fluidnosti in eksplozivnosti zapriseženi ustvarjalci filmsko platno transformirajo v oglušujoči poligon specialnih efektov in pirotehničnih rekvizitov, monument takemu pristopu je denimo postavil John Woo v Glasnikih vetra, na drugi strani pa kar mrgoli osladnih in patetičnih proameriških reklamnih spotov, naj omenim le Fuquajeve Sončeve solze, ki govorijo v imenu vseh ostalih.

Clint Eastwood, kreator drame Zastave naših očetov, je kajpak dovolj izkušen, da ve, kako se žanru streže, tako da film, ki pripoveduje o japonsko-ameriških bojih v času 2. svetovne vojne, zasnuje izrazito antiheroično. Februarja 1945 v vojni vihri za japonski otok Iwo Jima, ki predstavlja eno glavnih strateških točk za kasnejši napad na japonsko otočje, fotograf zabeleži prizor dvigovanja ameriške zastave na vrhu otoka, fotografija pa postane simbol upanja za ameriško javnost. Ironično je, da slika prikazuje drugo dviganje zastave, nek vojaški funkcionar si je namreč zaželel zgodovinskega prapora, zato je bila skupinica vojakov poslana, da ga zamenja z nadomestnim. Trije preživeli – gobezdavi kurir (Jesse Bradford), diskriminirani Indijanec (Adam Beach) in dobronamerni zdravnik (Ryan Phillippe) – so poslani domov, da bi na raznih mitingih in manifestacijah zbirali denar za nadaljevanje operacij na Pacifiku, a v koži nacionalnih junakov, v katere jih poveličuje medijski vrvež, se ne znajdejo najbolje, zakaj zavedajo se, da so pravi junaki nesrečno padli v bitki za otok.

Eastwood se v širokem loku ogne paradi posebnih učinkov, atmosfero gradi zlagoma in postopoma, pri tem pa se vidno izogiba pretiranemu ekshibicionizmu, patriotizmu in dramatiziranju. Politiko Združenih držav do vojne z Japonsko karakterizira pikro in satirično, bivanjski tematiki osrednjih likov pa postavlja sila široke okvire. Žal je negativiteta slednjemu trojna časovna perspektiva, ki ubija melanholični ton in počasni ritem, tako da podaljšan epilog, namenjen detajlni psihoanalizi antiherojev, ne zadene tako fatalno in močno, kot smo bili tega od Eastwooda v zadnjih letih vajeni. Zastave naših očetov sicer doživljam kot zrel, premišljen in dobro zastavljen poskus žanrskega uklona, toda če sem povsem iskren, me ta v celoti ne zadovolji in prepriča.

6/10

IMDb

Zastave naših očetov

26.04.2007

Zapiski o škandalu

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Zelo infiltrirana, izrazno precizna, eksplicitna in nedvoumna je tale drama režiserja Richarda Eyra, posneta po romanu pisateljice Zoë Heller, ki se dobesedno zažre v bizarno razmerje med dvema učiteljicama londonske šole. O problematiki angleškega učnega sistema sicer na široko ne izgublja besed, detajlno pa predstavi samovoljno, avtoritativno in cinično profesorico zgodovine Barbaro Covett (Judi Dench), ki suvereno obvladuje mladostniške muhe, in njeno mlajšo kolegico Shebo Hart (Cate Blanchett), ki ob nastopu službe ne zna pomiriti podivjanih hormonov odraščajočih najstnikov. Nasprotno, kaj hitro podleže zapeljivim pogledom mladoletnega študenta (Andrew Simpson) in se z njim zaplete v nevarno ljubezensko zvezo, ki premeteni Barbari dolgo ne ostane skrita. Ta ji sicer ponudi zaščito, a v zameno zahteva Shebino popolno vdanost, ki terja celo odrekanje njenemu lastnemu družinskemu življenju.

Zapiski o škandalu na eni strani prepričljivo upodobijo krizo poročene ženske, ki se kljub vpetosti v normativni družinski kalup ne more upreti skušnjavi po prepovedanem sadežu, na drugi pa mojstrsko slikajo osamljenost ostarele učiteljice, ki se zaradi drugačnih spolnih nagnjenj sooča s hudimi eksistencialističnimi problemi, ti pa se odsevajo v patološki obsedenosti in domala čudaški posesivnosti. Genialna naracija, ki pripomore k misterioznemu ozračju te nerodno kočljive zgodbe, mračen ton in tesnobna napetost sivega vsakdanjika, ki se kani v vsakem trenutku sprevreči v medijski škandal, še dodatno stopnjujejo to nekonvencionalno filmsko doživetje, ki ga lahko povsem mirno označim kot enega izmed žanrskih presežkov lanskega leta.

9/10

IMDb

Zapiski o škandalu

blog stats

7.04.2007

300

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Zack Snyder, režiser tega bombastičnega, na pol digitalnega zgodovinskega spektakla o začetku grško-perzijskih vojn, se sporni historični interpretaciji, s kakršno se je namerno ali nenamerno bavil Gibsonov Apokalipto, preudarno ogne, 300 namreč neposredno ne temelji na antični bitki pri Termopilah, pač pa adaptira istoimenski strip Franka Millerja, ta pa, ironično, bazira na filmu 300 Špartancev, ki ga je leta 1962 posnel Rudolph Maté. Snyderjev 300 je potemtakem predelana predelava predelave, pa vendar mu drastičnih odklonov od zgodovinskih dejstev ne moremo očitati, zakaj njegova upodobitev variira le v okviru osebnega tolmačenja dogodkov in umetniške subjektivizacije, slednja pa izdelku pravzaprav daje pravo draž.

Zgodba išče snov v špartanskem odzivu na perzijsko zahtevo po pokoritvi, ki jo Leonidu (Gerard Butler), kralju grškega polisa z dolgo vojaško tradicijo, leta 480 pred našim štetjem predložijo odposlanci božanskega perzijskega tirana Kserksa (Rodrigo Santoro). Ko jih Špartanci brezkompromisno porinejo v vodnjak, je jasno, da Kserks ne bo pokazal milosti, notranja nasprotja v špartanski družbi pa Leonidu preprečujejo osnovanje spodobnega odpora brezštevilni perzijski vojski. Nazadnje se iz Šparte proti ozki soteski Termopile odpravi s skromno pehoto tristotih mož, kjer se sooči z najokrutnejšimi ubijalci Kserksove armade, medtem pa njegova žena, kraljica Gorgo (Lena Headey), doma poskuša prepričati skorumpiran politični svet, da bi kralju poslal prepotrebno pomoč.

Pripovedi ob strani pritegne predvsem način, kako se Snyder ustvarjanja filma loteva. Frank Miller je s sodelovanjem pri oblikovanju Mesta greha posredoval zgovoren manifest, kako adaptirati strip, ki se mu Snyder v celoti podreja. Snemanje pred zaslonom, tako imenovani virtualni backlot, digitalna obdelava in računalniško ustvarjena topografija pripomorejo k efektu apokaliptičnega ozračja, surrealistične kreature dajejo filmu neizbrisen artističen pečat, brutalna anomalija hodi v koraku s Tarantinom, pridih grške mitologije pušča mističen vtis, na drugi strani pa reference na stvarno antično zgodovino kličejo k streznitvi. Kaotičnost, ki jo na bazi zgodbe najdete v nepretrganem bojevanju in interferenci kultur, na temeljih izraza pa v bizarnem mešanju umetniških smeri, je prevladujoča slika, ki jo kaže 300, tale nekorektni miks pa lahko nenazadnje privzamete tudi kot poskus soočanja antične družbe z današnjo virtualno, vendar se prav tu odpre poglavitna dilema filma. Ali je povezovanje klasične zgodovine z moderno ero norost izkrivljene popkulture ali pa je taka interpretacija historičnih dejstev glas modernističnega pristopa in umetniške svobode, ne vem oziroma ne upam reči, lahko pa trdim, da 300 v svojem nenadkriljivo fluidnem in dinamičnem tonu jasno in nazorno pokaže, da je pojmovanje zgodovine le stvar individualnega doživljanja sedanjosti.

7/10

IMDb

300