25.03.2007

Sanjske punce

Objavljeno v Kritike O-Š avtor Jan G.

O zvezdništvu in slavi je na glamurozen način pred petimi leti pripovedoval že Chicago Roba Marshalla in za morbidno, bizarno in po malem razvratno interpretacijo krvavega boja za primat v svetu blišča in sijaja celo sklatil oskarja za najboljši film. Sanjskim puncam Billa Condona takle veliki met letos sicer ni uspel, se pa ukvarjajo s podobnimi vprašanji, dasiravno se ta porajajo kakih štirideset let pozneje, konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih, v času Luthrovih zahtev po enakopravnosti črncev in pouličnih nemirov v Detroitu, tu in tam pa zadiši tudi po generaciji rož in njeni ideološki viziji boljšega jutri.

O boljšem jutri sanjajo tudi tri dekleta, Effie (Jennifer Hudson), Deena (Beyoncé Knowles) in Lorrell (Anika Noni Rose), ko si v nekem zaprašenem lokalnem teatru izborijo pravico do nastopa na bitki talentov. Opazi jih ambiciozni glasbeni menedžer Curtis Taylor, ml. (Jamie Foxx), ki jih najprej postavi za spremljavo ekscentričnemu zvezdniku Jamesu Earlyju (Eddie Murphy), ko pa se jim ob emancipaciji črncev odprejo vrata v svet Miami Beacha in podobnih prizorišč, ki so bila do nedavnega dostopna le belcem, se skupinica končno predstavi tudi v originalni zasedbi. Toda da bi bilo zadoščeno trendom in komercialnim normam, mesto glavne pevke zasede postavnejša Deena, kar talentirani vokalistki Effie ni prav nič povšeči. Razkol v skupini se stopnjuje, Condon pa pri tem nazorno izpostavi konflikt med zahtevami trga in kvalitetno glasbo.

Sanjske punce bi lahko po tej plati tolmačili kot kritiko šovbiznisa ali pa celo kot aluzijo na dandanašnjo popularno kulturo, v okviru katere bi lahko govorili tudi o protislovju umetniškega in populističnega filmskega izražanja. A kaj ko Condon skozi potek zgodbe zapade v pretirano idealiziranje realne prakse, rezultat česar je vse preveč sladkobno ozračje, mučna razvlečenost in predvsem zbledela osrednja nota. Sekundarno je porušena tudi forma o preboju na glasbeno sceno, ki jo film osnuje s posrednim sklicevanjem na resnično R&B skupino The Supremes, saj so Sanjske punce v tem segmentu zasidrane na nivoju povprečne zgodbice s srečnim koncem in milje daleč od realistične upodobitve življenjske poti zvezde, ki je bila v zadnjih letih najbolje demonstrirana v Rayju in Hoji po robu. Prav zato se bojim, da bo tale muzikal s sicer odličnim potencialom, a povsem klišejskim epilogom kaj hitro utonil v pozabo.

5/10

IMDb

Sanjske punce

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. mrXfilm » Oskarji 2007 pravi:

    [...] Stranska moška vloga: Alan Arkin (Naša mala mis), Jackie Earle Haley (Mali otroci), Djimon Hounsou (Krvavi diamant), Eddie Murphy (Sanjske punce), Mark Wahlberg (Dvojna igra) [...]

    25.03.2007 ob 20:57

  2. kiara kiara pravi:

    ej, tale film se vleče “u božje rože” kot reče en moj frend… skratka, še zame, ki mam rada glasbo..je blo prehudo, da ne recem kolk je trpel un, ku je bil z mano….:)

    25.03.2007 ob 21:47

  3. mrXfilm » Nadzor pravi:

    [...] integracijo temnopoltih, prikazovala Hackfordova biografija Rayja Charlesa Ray in Condonov mjuzikl Sanjske punce, dasiravno bi slednjega zavoljo prekomerne vsebnosti sladkorja najraje pustil ob strani; nato smo z [...]

    29.07.2009 ob 23:52

  4. mrXfilm » Lak za lase pravi:

    [...] smo pri Sanjskih puncah pred nekaj meseci ugotavljali sindrom neprodornosti, je Bill Condon v okviru vprašanja o [...]

    9.08.2009 ob 20:06

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !