Arhiv za mesec Marec, 2007

25.03.2007

Sanjske punce

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

O zvezdništvu in slavi je na glamurozen način pred petimi leti pripovedoval že Chicago Roba Marshalla in za morbidno, bizarno in po malem razvratno interpretacijo krvavega boja za primat v svetu blišča in sijaja celo sklatil oskarja za najboljši film. Sanjskim puncam Billa Condona takle veliki met letos sicer ni uspel, se pa ukvarjajo s podobnimi vprašanji, dasiravno se ta porajajo kakih štirideset let pozneje, konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih, v času Luthrovih zahtev po enakopravnosti črncev in pouličnih nemirov v Detroitu, tu in tam pa zadiši tudi po generaciji rož in njeni ideološki viziji boljšega jutri.

O boljšem jutri sanjajo tudi tri dekleta, Effie (Jennifer Hudson), Deena (Beyoncé Knowles) in Lorrell (Anika Noni Rose), ko si v nekem zaprašenem lokalnem teatru izborijo pravico do nastopa na bitki talentov. Opazi jih ambiciozni glasbeni menedžer Curtis Taylor, ml. (Jamie Foxx), ki jih najprej postavi za spremljavo ekscentričnemu zvezdniku Jamesu Earlyju (Eddie Murphy), ko pa se jim ob emancipaciji črncev odprejo vrata v svet Miami Beacha in podobnih prizorišč, ki so bila do nedavnega dostopna le belcem, se skupinica končno predstavi tudi v originalni zasedbi. Toda da bi bilo zadoščeno trendom in komercialnim normam, mesto glavne pevke zasede postavnejša Deena, kar talentirani vokalistki Effie ni prav nič povšeči. Razkol v skupini se stopnjuje, Condon pa pri tem nazorno izpostavi konflikt med zahtevami trga in kvalitetno glasbo.

Sanjske punce bi lahko po tej plati tolmačili kot kritiko šovbiznisa ali pa celo kot aluzijo na dandanašnjo popularno kulturo, v okviru katere bi lahko govorili tudi o protislovju umetniškega in populističnega filmskega izražanja. A kaj ko Condon skozi potek zgodbe zapade v pretirano idealiziranje realne prakse, rezultat česar je vse preveč sladkobno ozračje, mučna razvlečenost in predvsem zbledela osrednja nota. Sekundarno je porušena tudi forma o preboju na glasbeno sceno, ki jo film osnuje s posrednim sklicevanjem na resnično R&B skupino The Supremes, saj so Sanjske punce v tem segmentu zasidrane na nivoju povprečne zgodbice s srečnim koncem in milje daleč od realistične upodobitve življenjske poti zvezde, ki je bila v zadnjih letih najbolje demonstrirana v Rayju in Hoji po robu. Prav zato se bojim, da bo tale muzikal s sicer odličnim potencialom, a povsem klišejskim epilogom kaj hitro utonil v pozabo.

5/10

IMDb

Sanjske punce

17.03.2007

Morilca osamljenih src

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Če se vam kolca po starem, zakajenem noiru, potem je šokantna, napeta in na momente patološko izprijena drama Morilca osamljenih src kar pravi film, da si vsaj delno potešite slo po nezadržni fatalnosti, morbidnem suspenzu in morasti misteriznosti, ki dajejo žanru prepoznaven pečat. Režiser in scenarist Todd Robinson je zgodbo podedoval po svojem dedku, detektivu Elmerju C. Robinsonu (John Travolta), ki je s svojim partnerjem Charlesom Hildebrandtom (James Gondolfini) konec štiridesetih stopil na prste nenavadnemu in skrajno čudaškemu morilskem paru. Raymond Martinez Fernandez (Jared Leto) in Martha Beck (Salma Hayek) sta svoje žrtve iskala prek ljubezenskih oglasov – Raymond je bil magnet za ločenke, vdove in matere samohranilke, tako da jim je s svojim šarmantnim pristopom brez težav praznil bančne račune, Martha pa je na drugi strani iz gole ljubosumnosti in nevoščljivosti likvidirala eno za drugo. No, na koncu so likvidirali tudi njiju, leta 1951 sta končala na električnem stolu.

Robbins zgodbo podaja z dveh perspektiv; pri upodabljanju morilskega para ne skopari z bizarnimi potezami in se zateka k dokaj ekscesni različici stila, dočim v interpretiranju detektivov in njunega raziskovanja posega po precej šablonskih, morda za odtenek preveč starokopitnih metodah. A čeravno sijajni ansambel iz tega razloga ni povsem izkoriščen in atmosfera tu in tam podleže monotonosti, lahko Morilca osamljenih src ob pomanjkanju tovrstnih filmov označim za solidno zmes detektivke in trilerja, ki se spoštljivo poklanja prvinam žanra, ki je zaznamoval filmsko obdobje po 2. svetovni vojni.

6/10

IMDb

Morilca osamljenih src

3.03.2007

Zadnji škotski kralj

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Politična drama Zadnji škotski kralj slika portret zloglasnega ugandskega diktatorja Idija Amina (Forest Whitaker), a začne se nekje na Škotskem v začetku sedemdesetih z mladim zdravnikom Nicholasom Garriganom (James McAvoy), ki ga razganja od želje po zabavi in avanturi, tako da jo, naveličan svoje konzervativne družine in zapetosti, mahne na delo v Afriko. V neki revni ugandski vasi pozdravi Aminijev prevzem oblasti, kmalu zatem pa na predsednika po naključju naredi tako močan vtis, da ga ta povabi k sebi v prestolnico. Toda sprva mamljivo mesto njegovega osebnega zdravnika in svetovalca se prelevi v pravo nočno moro, ko se Amin iz spogledljivega voditelja spremeni v brezsrčnega tirana.

Tak preobrat pač pričakujete, že po Nicholasovem naivnem obrazu in sramežljivem nasmešku pa veste, da mu trda prede. Nevede je podpisal pogodbo s hudičem in ko si nazadnje na skrivaj vzame še eno izmed Aminovih žena (Kerry Washington), se počuti, kot bi padel v morbidni triler Srce angela iz konca osemdesetih – ne ve, kaj se dogaja, a za sabo pušča krvave sledi. Režiser Kevin Macdonald po romanu Gilesa Fodena spretno, predvsem pa zelo realistično in trdo interpretira ugandsko strahovlado, pri čemer ne pozabi omeniti, da je bil muhavi voditelj na mesto postavljen s strani zahoda, poleg tega pa značilni vzorec afriških vprašanj iznajdljivo oplemeniti s klavstrofobično atmosfero, strahom in fatalnostjo. Tako tale film iz povsem ohlapne avanturistične zgodbe preraste v šokantni in brezkompromisni triler, v katerem največjo težo nosi odlično osnovani, predvsem pa briljantno okarakterizirani portret afriškega diktatorja. Zadnji škotski kralj je po banalnem Krvavem diamantu cinefilsko pravi balzam, empirično pa nenadkrljivi eksces.

8/10

IMDb

Zadnji škotski kralj

1.03.2007

Nevidni jezdec

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Francis Lawrence je v stripovski priredbi Constantine pred dvema letoma predstavil izganjalca zlih sil, ki se je postavil po robu zlonamernemu satanovemu sinu, že leto prej pa je Guillermo Del Toro pripovedoval zgodbo o Hellboyju, hudičevemu potomcu, ki so ga na Zemljo priklicali nacisti, za svoje obrambne namene pa uporabili Američani. Mark Steven Johnson, ki je imel prste vmes tako pri banalnem Daredevilu kot puhasti Elektri, pa sedaj adaptira še Nevidnega jezdeca, bolj znanega po imenu Ghost Rider, ki prihaja od kod drugod kot iz bogate zakladnice Marvelovih zgodb. Johnny Blaze (Nicolas Cage) je nori kaskaderski motorist, ki je pred leti v zameno za očetovo čudežno ozdravitev svojo dušo prodal hudiču (Peter Fonda). To ga sedaj dela nesmrtnega, tako da lahko ekstremne vragolije izvaja po mili volji – ponovno se zanj vname celo eks bejba (Eva Mendes), ki jo je zaradi svoje bizarne usode pustil na cedilu –, toda ko ga hudič zopet obišče in od njega terja, da se čez noč transformira v ognjenega skeletona, mu mora izkazati nadvse ponižno pokorščino in se spopasti z njegovim neukročenim sinom (Wes Bentley), ki kani prevzeti očetov prestol.

Tako kot se je trilerju Constantine izvrstno podala izrazito izstopajoča, skorajda do kiča prignana scena, gosto zapolnjena s cigaretnim dimom, bi se ta ulito prilegala tudi tejle Johnsonovi burki, zakaj tako ekscesen izgled je gledalcu naslikal nepojmljivi fantazijski svet, ki ga Nevidnemu jezdecu drastično primanjkuje. Tu namreč najdete le neposrečeno zmes neogotskega stila in barvitega dirkaškega izgleda, kar dela film tako nerodno protislovnega in neopredeljenega, da že v osnovi daje čudno grotesken videz. Drugi problem tiči v zgodbi, scenarij je še najbolj podoben švicarskemu siru, dialogi so netekoči in skrajno banalni, igra pa okorna in majava. Iskati alegorije, metafore in aluzije, s kakršnimi se je denimo ukvarjal Hellboy, bi bilo v temle filmu popolnoma nesmiselno, za Johnsona se namreč zdi prezahtevno vzpostaviti že osnovni razkol med likom in njegovim alter egom, se pravi tisti glavni, ustaljeni obrazec, ki ga tako ali drugače najdemo v vseh stripovskih zgodbah. Da Nevidni jezdec razočara na vseh nivojih filmskega izražanja, niti ni potrebno poudarjati, a kar najbolj muči in mori, je odprt konec, s katerim dajo ustvarjalci jasno vedeti, da nameravajo tega povsem zgrešeno upodobljenega junaka na platna še kdaj pripeljati.

1/10

IMDb

Nevidni jezdec