3.02.2007

Babilon

Objavljeno v Kritike 1-D avtor Jan G.

Biblijsko zgodbo o Babilonskem stolpu poznate: ljudje so postali pohlepni, želeli so postaviti mejnik svojemu bivanju in zgraditi stolp, segajoč do neba, Bog pa je stopil na Zemljo in jim v jezi zmešal jezike ter jih razkropil po svetu. Babilon, produkt dveh sijajnih mehiških ustvarjalcev, režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrita in scenarista Guillerma Arriage, sicer neposredno ne pripoveduje o tej svetopisemski zgodbi, zato pa po malem metaforično in alegorično, predvsem pa zelo kompleksno razglablja o posledicah božje intervencije. Da rasna pisanost, kulturni prepad in nacionalni predsodki prerastejo v spontan konflikt, je potreben le en strel – toda ironično, prav ta strel je po drugi strani dovolj, da vse like pahne v enakovredno simbiozo bivanja.

Če sta Iñárritu in Arriaga v Pasji ljubezni in 21 gramih socialno tematiko razvijala lokalno, jo v Babilonu secirata globalno. Fragmentarna pripoved se začne nekje v osrčju puste maroške puščave, kjer brata (Boubker Ait El Caid in Said Tarchani) streljata na avtobus z ameriškimi turisti, s čimer še dodatno zapleteta razmerje med zakoncema (Cate Blanchett in Brad Pitt), ki si v Maroku poskušata zbistriti glavo po težki izgubi. Paralelno se odvija drama skrbne varuške (Adriana Barraza), ki se ji iz Združenih držav mudi na sinovo poroko v Mehiko, pa zaradi odsotnosti staršev nima kam z otrokoma, na drugi strani sveta, v japonski prestolnici, pa spoznate gluhonemo najstnico (Rinko Kikuchi) in njenega odtujenega očeta (Kôji Yakusho), ki se ne zna soočiti z ženino smrtjo. Ko torej pride do interakcije, posamezne zgodbe počasi, a neizogibno preraščajo v kompleksno sliko, ki ji mehiška ustvarjalca spretno postavita sila široke okvire. Začetni razkol se slikovito konča na visoki stanovanjski zgradbi in z duhovno povezanostjo likov, vmes pa se mozaično prepletajo dogodki, ki asociativno sprožajo najrazličnejša družbene dileme. Lahko bi govorili o rivalstvu med bratoma, ki se nesrečno konča s kruto tragedijo, lahko bi se poglabljali v probleme zakonske zveze, katere trdnost se pokaže v težkih razmerah, lahko bi preučevali način družbenega uveljavljanja hendikepirane najstnice, lahko bi še enkrat več polemizirali vprašanje ameriško-mehiške meje, lahko bi se spraševali o problemih spopadanja z lastnimi strahovi, lahko bi našli še celo vrsto najrazličnejših tem in prav v tem se nenazadnje kaže prava briljanca Babilona – dobri filmi ne vsiljujejo idej in poant, te se porajajo same.

9/10

IMDb

Babilon

 
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback. RSS 2.0

4 komentarjev

  1. notnow pravi:

    Jaz sem prvotno (preden sem si sploh dobro prebrala, o čem se bo šlo v filmu in ogledala film seveda) res mislila, da bo predstavljana ta t.i. svetopisemska zgodba in bomo res v preteklost vrženi. V čas gradnja Babilonskega stolpa. In sem se nadenjala lažnih upov. :)

    No potem pa vidim, da je čist en navaden film, kjer se prepletajo štiri zgodbe med sabo – kar že po defaultu ne maram. Tako da me film ni tako navdušil kot je ostale.

    8.02.2007 ob 05:54

  2. Jan G. Jan G. pravi:

    Zanimivo, osebno me fragmentarne pripovedi praviloma zelo očarajo, predvsem zato, ker v prepletanju zgodb rad iščem korelacije med posameznimi liki. Pa vendar, vsakdo ima svoj okus;).

    8.02.2007 ob 10:17

  3. mrXfilm » Oskarji 2007 pravi:

    [...] Najboljši film: Dvojna igra, Naša mala mis, Babilon, Kraljica, Pisma z Iwo Jime [...]

    26.02.2007 ob 18:45

  4. mrXfilm » Proste sobe pravi:

    [...] poskušata prespati v osamljenem motelu. Dobro, morda nikoli nista šla v kino ali pa sta videla le Babilon in se nekje globoko v sebi zavedata, da je za uspešen zakon srhljiva izkušnja najboljša šok [...]

    9.08.2009 ob 20:05

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !