Arhiv za mesec Februar, 2007

28.02.2007

Bolj čudno kot fikcija

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Da davčni inšpektor Harold Crick (Will Ferrell) ni eden izmed nas, se mu vidi že na prvi pogled, a sam se tega ne zaveda. Resda je skrajno asocialen in čudaški, toda v svojih malih dnevnih rutinah uživa kot le malokdo. Ko neke povsem običajne srede med ščetkanjem zob v glavi zasliši glas, ki s pretanjenimi, skrbno izbranimi besedami opisuje njegova dejanja, se njegov do skrajnosti prignani perfekcionizem sesuje na majhne koščke. Naenkrat izgleda tako, kot bi padel v centrifugo Weirovega Trumanovega šova, Jonzovega Prilagajanja, Gondryjevega Večnega sonca brezmadežnega uma, Scottovih Sleparjev in Verbinskijevega Vremenarja, toda kot mu kasneje izda literarni teoretik, profesor Jules Hilbert (Dustin Hoffman), se v resnici nahaja v romanu znane angleške pisateljice Karen Eiffel (Emma Thompson). Slaba novica je, da ta vsakega izmed svojih likov kruto, mačehovsko ubije, dobra pa, da boleha za umetniško blokado in ne najde konca za novi roman. Harold, ki bi tako vest še do nedavnega sprejel povsem stoično in mirno, se sedaj na mah požene v lov za pisateljico, zakaj pravkar se je nenadno in nepričakovano zatrapal v lastnico lokalne pekarne (Maggie Gyllenhaal), ki njegovemu življenju vdihuje pravi smisel.

Režiser Marc Forster se je z odnosom med literarnim in realnim svetom ukvarjal že pred dvema letoma v biografiji otroškega pisatelja J. M. Barrieja V iskanju dežele Nije, takrat v togem, konzervativnem okolju, a s prešernim navalom fantazije, tokrat pa to v drami Bolj čudno kot fikcija počne izrazito modernistično. V temle spretno oblikovanem filmu si roke podajata dva povsem različna svetova; na eni strani imate imaginarno, idealizirano in puritansko čisto sfero glavnega lika, ki ga od realnosti ločuje le neznaten odmik iz ustaljene smeri, na drugi pa gledate stvarno sliko depresivne pisateljice, čigar idealni zgodbi manjka le dober, premišljen epilog. Ko ti dve skrajnosti trčita skupaj, oba doživita tisti nenadni sunek, ki jima predoči lepoto bivanja in ne glede na to, s katere perspektive zgodbo gledate, bodisi Ostržkove, ki želi postati realen, bodisi avtoričine, ki želi z likom idealizirati lastno doživljanje stvarnosti, je tole trčenje enako silovito in močno. Če tole prevedete v jezik moderne družbe, v moralno izpraznjenost človeka, ukalupljenega v hiperproduktivni, bežeči svet, pa dobite tisto glavno poanto, ki jo želi Forster s tole ironično, po malem bizarno in paradoksalno konstrukcijo predočiti vam.

7/10

IMDb

Bolj čudno kot fikcija

27.02.2007

Čudežna mreža

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Če že ne kako drugače, ameriškega pisatelja E. B. Whita gotovo poznate kot avtorja slikanice Mišek Stuart, po kateri je bil leta 1999 posnet uspešen istoimenski družinski film, ki sta mu kasneje sledila še dve nadaljevanji. Morda še bolj znana pa je njegova pravljica Čudežna mreža, ki so jo pri Paramount Pictures adaptirali že daljnega leta 1973, takrat še v klasični animacijski tehniki, tokrat pa zanjo poskrbi režiser Gary Winick, ki pri oblikovanju posega po zmesi igranega filma in digitalne animacije. Zgodba pripoveduje o malem pujsu Viliju (Dominic Scott Kay), ki se skoti kot enajsti mladič, kar ga dela odvečnega in nezaželenega. Pred sekiro ga reši kmetova hči, mala, nadebudna Fani (Dakota Fanning), ki skrbno pazi nanj, dokler ni ta dovolj velik, da se preseli v stričev hlev. Tam spozna običajne osumljence, gosi, ovce, krave, konja in druge domače živali, ki jih sinhronizira cel kolaž zvenečih imen (John Cleese, Robert Redford, Oprah Winfrey, Steve Buscemi, Cedric the Entertainer idr.), tu pa je tudi pajkovka Šarlota (Julia Roberts), ki se angažira pujsu v pomoč, ko ta dojame, da ga še pred prvim snegom čaka eksekucija in konsumacija. Med vrati hleva se tako naenkrat začnejo pojavljati čudežne mreže, ki častijo pujsovo ime.

In dasiravno me fascinirajo težavna vprašanja o naravnem izboru, življenjskem krogu in pravici do bivanja, ki jih zgodba na takle kompleksen način postavlja, filmu zamerim, da teh ne zna približati modernim družbenim problemom. Starinska naracija in retro slog, h katerima se zateka Gary Winick, Čudežni mreži resda dajeta nostalgičen ton, a obenem ga delata tako mučno povprečnega, da do izraza prihajajo le ustaljena, obstranska sporočila o moralnih vrednotah, prijateljstvu in sreči. Tale film zaudarja po naftalinu in če spregledate tehnološke prijeme, se lahko kaj hitro uštejete in ga postavite dekado ali dve nazaj. Kar ni nujno slabo, stare zgodbe nenazadnje izdajajo najmodrejše nauke, a če imate pred očmi ciljno publiko filma, napumpano z adrenalinskim atrakcijami in prevrati, potem je bržkone jasno, da Čudežna mreža nanje ne bo naredila pravega vtisa. Izrazito idealiziran pristop stvar še dodatno poslabša, stari klasični družinski filmi namreč z realnostjo nikoli niso prizanašali – to jih je delalo le boljše, realnejše.

4/10

IMDb

Čudežna mreža

26.02.2007

Oskarji 2007

Zapisano pod Pregledi avtor: Jan G.

V hollywoodskih tračih nikoli nisem videl višje poante, slavnostne toalete me izrecno ne zanimajo, rangiranje filmov pa mi, priznam, ne gre prav dobro od rok. A Oskarje spremljam rad, zakaj največjo darežljivost prireditve vidim v kvalitetnih in premišljeno skonstruiranih izdelkih, ki v gostem sosleduje zapolnjujejo sporede kinematografov pred in po razglasitvi zmagovalcev, ter mnenjih, ki se bodisi združujejo bodisi krešejo v tem istem času. Zatorej tokrat le suhoparni seznam nominirancev in nagrajencev – o nekaterih ste na tem mestu že lahko brali.

Najboljši film: Dvojna igra, Naša mala mis, Babilon, Kraljica, Pisma z Iwo Jime

Najboljši režiser: Martin Scorsese (Dvojna igra), Alejandro González Iñárritu (Babilon), Stephen Frears (Kraljica), Paul Greengrass (United 93), Clint Eastwood (Pisma z Iwo Jime)

Glavna moška vloga: Forest Whitaker (Zadnji škotski kralj), Leonardo DiCaprio (Krvavi diamant), Will Smith (V iskanju sreče), Peter O’Toole (“Venus”), Ryan Gosling (“Half Nelson”)

Glavna ženska vloga: Helen Mirren (Kraljica), Penélope Cruz (Vrni se), Judi Dench (Zapiski o škandalu), Kate Winslet (Mali otroci), Meryl Streep (Hudičevka v Pradi)

Stranska moška vloga: Alan Arkin (Naša mala mis), Jackie Earle Haley (Mali otroci), Djimon Hounsou (Krvavi diamant), Eddie Murphy (Sanjske punce), Mark Wahlberg (Dvojna igra)

Stranska ženska vloga: Jennifer Hudson (Sanjske punce), Adriana Barraza (Babilon), Cate Blanchett (Zapiski o škandalu), Abigail Breslin (Naša mala mis), Rinko Kikuchi (Babilon)

Izvirni scenarij: Naša mala mis, Babilon, Kraljica, Pisma z Iwo Jime, Favnov labirint

Priredba scenarija: Dvojna igra, Borat, Otroci človeštva, Mali otroci, Zapiski o škandalu

Montaža: Dvojna igra, Babilon, Krvavi diamant, Otroci človeštva, United 93

Tujejezični film: Življenje drugih

Animirani celovečerec: Vesele nogice, Avtomobili, Hiša pošast

Celovečerni dokumentarec: Neprijetna resnica

Oscar.com

Oskarji 2007

26.02.2007

V iskanju sreče

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Tale všečna socialna drama, bojda posneta po resničnih dogodkih, je postavljena v San Francisco v začetek osemdesetih in pripoveduje o obubožanem trgovskem potniku Chrisu Gardnerju (Will Smith), ki se, potem ko ga zapusti žena (Thandie Newton), poskuša izkopati iz revščine in zase in svojega sina (Jaden Smith) odrezati svoj košček sreče. Prijavi se na tečaj za borznega mešetarja, toda boj za mesto v ugledni firmi je trd in, kar je najhuje, neplačan. Tako ga najprej gledate v najemniškem stanovanju, nato v motelu, na koncu v zavetišču za brezdomce, vmes pa sem in tja še v priporu, javnem stranišču ali podzemni. V skrbi za sina je pripravljen iti do konca in, takole prosto po Robertu Benigniju, spregledati vsa mučna ponižanja, škodoželjna posmehovanja in zbadljive poglede.

Film V iskanju sreče, ki ga je posnel italijanski cineast Gabriele Muccino, po naslovu spominja na pregrešno emocionalno dramo Marca Forsterja V iskanju dežele Nije, s katero se resda spogleduje le z nasprotnega brega, pa vendar hodi ob isti reki, vse naokoli pa diši tudi po scenaristu Steveu Conradu, ki smo si ga zapomnili po osebnostni drami Vremenar. Toda tisti pravi sijaj filmu daje Smithova karakterizacija, ki vas zasuje s težkimi eksistencialističnimi vprašanji, a obenem sooči z docela optimističnim pogledom na svet – upanje v srečo tu nikoli ne umre. Po drugi strani z družbenega vidika ne gre spregledati slik ameriškega urbanega okolja, ki se bohoti v vsej svoji barvitosti in različnosti, še posebej natančno pa je obdelan premoženjski razkol med posameznimi razredi. In čeravno ste tale filmsko generiran vrvež že ničkolikokrat obdelali, ga velja v atmosferi, kakršno ustvarja Muccinov film, in impresivni zgodbi, ki jo narekuje resnični Chris Gardner, prav gotovo še enkrat izkusiti.

7/10

IMDb

V iskanju sreče

25.02.2007

Kraljica

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Ni težko najti filmov, ki rišejo groteskne in zbadljive karikature svetovnih voditeljev, niti ne takih, ki v klasičnem biografskem slogu opisujejo življenja popularnih zvezdnikov, malo težje pa je poiskati tiste prave subtilne drame, ki kompleksno in celovito orišejo like ter le-te realistično in kritično postavijo v prostor in čas. Kot lep, dovršen primer takega filma se kar sama od sebe ponuja Kraljica, biografska drama izkušenega angleškega veterana Stephena Frearsa, ki v prvi vrsti prefinjeno in čutno slika osebnostni portret kraljice Elizabete II. (Helen Mirren), v drugi pa škandalozno in vendar še kako preudarno in zbrano interpretira razkol med konzervativno in liberalno družbo.

Avgusta 1997, le dobre tri mesece po zmagi laburistične stranke na volitvah in imenovanju Tonyja Blaira (Michael Sheen) za britanskega premierja, javnost prizadene novica o smrti princese Diane. Medtem ko kup rož v spomin princesi pred Buckhingamsko palačo raste, kraljeva družina preživlja počitnice v dvorcu na Škotskem in se ne zmeni za množično žalovanje v Londonu. Njihova zadržanost in brezbrižnost sproži ogorčen odziv medijev, pojavijo se celo polemike o smotrnosti monarhije, na drugi strani pa podpora novemu premierju skokovito narašča. A kljub javni nastrojenosti proti kroni Blair ostane v stiku s kraljico ter na ta način pomaga, da se omajano zaupanje v institucijo ponovno vzpostavi. Frears prav v upodabljanju teh ključnih momentov ujame pravo ravnotežje med političnim manevriranjem ter prikazovanjem osebnega odnosa med kraljico in ministrom, s čimer poudari zgodovinski pomen monarhije in njene tradicije, a obenem da vedeti, da se je angleška družba v času simpatiziranja princese Diane in medijskem vrvežu, ki je okoli nje nastajal, močno spremenila.

8/10

IMDb

Kraljica