Arhiv za mesec Januar, 2007

17.01.2007

Pot v Guantanamo

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Če bi bilo nafte toliko, kolikor je pripomb na sedanjo ameriško politiko, bi bili bržkone prikrajšani za celo vrsto na celuloid zapisanih kritik, ki sarkastično polemizirajo najrazličnejše vidike ameriškega političnega nastopanja doma in v svetu. Spomnite se denimo ciničnega portretiranja predsednika Busha, ki si ga je s Fahrenheitom 9/11 privoščil Michael Moore. Razmislite o pomenljivem nizanju zgodb o vmešavanju v politiko Bližnjega vzhoda, za katerega je pred dobrim letom s Siriano poskrbel Stephen Gaghan. Pomislite na objektivni prikaz pasivnega odgovora pristojnih služb ob terorističnem napadu 11. septembra 2001, s katerim je Paul Greengrass šokiral v odlični drami United 93. In ne pozabite na vse tiste pikre in zbadljive komentarje na ameriško vlado in predsednika, ki jih najdete v tako širokem spektru filmov, da jih niti ne gre naštevati.

Pot v Guntanamo, ki sta jo v deloma dokumentarnem, deloma dramskem stilu (treba je priznati) zelo inovativno posnela Michael Winterbottom in Mat Whitecross, pa gre tu še za odtenek dlje. Spoznate Asifa Iqbala (Afran Usman), Angleža pakistanskega rodu, ki septembra 2001 potuje na poroko v Pakistan, in njegove prijatelje, Ruhela (Farhad Harun), Šafika (Riz Ahmed) in Monira (Waqar Siddiqui), ki ga na poti spremljajo. Iz Pakistana jo, kot povejo, malo za hec, malo zares mahnejo še v sosednji Afganistan, ki pa se z začetkom ameriške ofenzive prelevi v kruto klavnico. Monir izgine neznano kam, ostali trije se znajdejo na talibanskem konvoju, ki ga zajame ameriška vojska. Ker so Britanci, jih osumijo vpletenosti v teroristične napade 9/11 in jih iz vojaškega oporišča deportirajo v zloglasni zapor Guntanamo na Kubo, kjer jih dve leti mučijo, trpinčijo in izsiljujejo, na koncu pa zaradi neutemeljenega suma brez opravičila izpustijo. Od ZDA sicer na glas ne zahtevajo ničesar, toda tale spretno skonstruiran film izgleda kot njihovo maščevanje za prestane muke. Nazorno in podrobno opisovanje razmer je aluzija na fiktivni sodni proces proti Ameriki, ki ga posamezni posnetki Bushevih komentarjev poskušajo narediti stvarnejšega. Pa vendar je ironičen ton, pomešan s hudomušno sliko, preveč enostranski, da bi Pot v Guantanamo smatrali za docela realno reprezentacijo dogajanja v spornem ameriškem zaporu, podobno neprepričljiv pa je tudi sam razvoj zgodbe, ki le tu in tam zadene tisto pravo, šokantno struno.

6/10

IMDb

Pot v Guantanamo

6.01.2007

Vesele nogice

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Digitalna animacija Vesele nogice, nastala v koprodukciji Avstralije in ZDA, se začne natančno tako kot Popotovanje cesarskega pingvina, le da namesto pravih posnetkov tu briljirajo animirani junaki. Fuši (Elijah Wood) se izvali v številčno, brezrazredno, na prvi pogled prijetno, a v svojem bistvu zelo strogo družbo pingvinov, kjer mladiče v odrasle preobrazi tako imenovana pesem srca. Fuši ima sicer veliko srce, a posluha nima, zato pa namesto melodije začuti ritem in pleše step. Toda v skupnosti, ki vsakršno odstopanje od ustaljenih pravil razume kot grožnjo, še huje, kot napoved konca, mali pingvinček kaj hitro postane sam, markiran in izobčen. Spoprijatelji se s pingosi, adelijskimi pingvini z latino temperamentom, nabaše na pingvinjega guruja (Robin Williams) ter nato končno pride na sled skrivnostnim, tujim bitjem, ki njegovi vrsti odžirajo hrano in niso nič drugega kot destruktivna človeška rasa.

A kljub temu, da je ekološko vprašanje tisto glavno vsebinsko sporočilo Veselih nogic, dosti bolj v oči bode družbeni vidik same zgodbe. Digitalna animacija je svoj trg našla v familiarnem okolju, ki ga uspešno zalaga z ustaljenimi sporočili o enakopravnosti različnih skupin, tako da v njih kar mrgoli kulturne, rasne in verske pisanosti, a kaj ko je ta formula že tako splošno privzeta, da nihče več ne razmišlja o njenem razpletanju, utemeljevanju in nadgrajevanju. Tu pride na svoj račun režiser George Miller, izvedenec za outsiderstvo, ki je v letih od 1979 do 1985 lansiral trilogijo o Pobesnelem Maxu, v devetdesetih pa sodeloval pri dveh filmih o pujsu Babu, no, in njegova roka se Veselim nogicam vsekakor močno pozna. Tako kot v zgodbah o Jonatanu Livingstonu Galebu in Grdem račku niste našli sladkobne atmosfere, ki jo prerade slikajo novodobne animacije, tudi v tejle družinski avanturi ne gre iskati olepševalnic in idiličnih podob. Fušijeva odmaknjenost in samota sta tu zelo netipični, na momente celo sivo depresivni, a prav ta aspekt perfektno zadene več vidikov družbe – po eni strani nesvobodnost skupnosti, ki teži k enakosti, po drugi pa eksistencialistični problem posameznika, ko ta ostane brez družbenih norm in si mora sam osnovati svoje. Vesele nogice slednje posrečeno pretvorijo v alegorijo odrešenika ter k naštetim socialnim temam dodajo še elemente religije, ki jo Fuši ironično najde v sebi, ne pa v ideologiji svoje bivše toge in neprilagodljive skupnosti.

Toda da ne bo pomote, tako kot je Andersenov Grdi raček ostal otroška slikanica, tudi Vesele nogice ostajajo družinski film, saj Miller med zahtevnejše socialne teme in globlje individualno opredeljevanje spretno vplete odlično glasbeno podlago in elemente muzikla, ki v animacijo vnesejo značilne reference popkulture. Dejstvo pa je, da tale navidez serijski produkt digitalne revolucije ponuja dosti več, kot bi si na prvi pogled obetali, ter je s svojo zaokroženo podobo s Pixarjevimi Avtomobili brez dvoma za korak ali dva pred animacijami, s katerimi je postreglo leto 2006.

8/10

IMDb

Vesele nogice

5.01.2007

Tiger in sneg

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Ko slišite za Roberta Benignija, se gotovo najprej spomnite njegove sijajne drame Življenje je lepo, ki je bila leta 1999 med drugim nagrajena tudi z oskarjem za najboljši tujejezični film. Tragična zgodba o judovski družini, ki je v času druge svetovne vojne pristala v nemškem koncentracijskem taborišču, ni bila zgolj pripoved o grozotah vojne in nesmiselnosti verskega razlikovanja, pač pa poduk o smislu življenja in njegovem pozitivnem doživljanju neodvisno od okoliščin. No, in nekaj podobnega želi Benigni povedati tudi v filmu Tiger in sneg, na pogled všečni, včasih pretresljivi, vseskozi pa zelo optimistični komični drami o zmedenem, do ušes zaljubljenem pesniku in univerzitetnem profesorju Attiliju de Giovanniju (Roberto Benigni). Njegova muza in neuslišana ljubezen je pisateljica Vittoria (Nicoletta Braschi), ki pravkar dokončuje knjigo o znanem iraškem pesniku (Jean Reno), ki se leta 2003, tik pred ameriško ofenzivo, vrača v svojo domovino. Vittoria mu sledi, a v enem izmed bombardiranj utrpi usodne poškodbe glave. Ko za to izve Attilo, se na vrat na nos napoti v na pol porušeni Bagdad, trdno odločen, da mu njegove srčne dame nič ne more vzeti. In čeravno njegovo neumorno iskanje zdravila in brezpogojna skrb za svojo ljubljeno, ki ju ne zaustavita ne vojaške barikade ne minska polja, deluje na las podobno dogajanju v filmu Življenje je lepo, tu nikakor ne izpade tako pristno in spontano. Ne bi rekel, da gre za to kriviti zgolj izrazito komični in poetični ton, vzrok gre iskati predvsem v ljubezenski tematiki, ki kljub kompleksnemu okolju deluje preveč samoumevno, da bi iz klišejske predispozicije uspela preskočiti v globlje sfere. Kako tudi ne, vso kruto realnost, ki se je globoko zarezala v Življenje je lepo, Benigni nadomesti s puhastimi frazami, tako da je Tiger in sneg v prvi vrsti prijetna in po malem sladkobna komična romanca, šele v drugi pa močna in nepopustljiva življenjska drama.

6/10

IMDb

Tiger in sneg

3.01.2007

Hvala, ker kadite

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Množični morilec, krvoses, zvodnik, oderuh, morilec otrok. Mefistofel! Nick Naylor (Aaron Eckhart) je samovšečen, ambiciozen in narcisoiden zagovornik tobačne industrije, lobist, po domače človek, ki je odgovor vsem nasprotnikom kajenja, njihovim kampanjam in dokazom, ki proizvajalce cigaret obtožujejo nemoralnega poslovanja. Nick Naylor je človek, ki je proti vsem. Logično, je ločen, na pol odtujen od svojega sina (Cameron Bright), a njegova sposobnost govorjenja in prebrisanost ga držita pokonci celo takrat, ko ga javno napade ameriški senator (William H. Macy), da niti ne omenjam privlačne, nadebudne novinarke (Katie Holmes), ki je za uspeh pripravljena narediti vse.

Režiser Jason Reitman, ki ima za seboj nekaj uspešnih kratkih filmov, s celovečercem ne bi mogel debitirati bolje. Hvala, ker kadite je luciden, vizualno izpiljen šov, ki zelo jasno pokaže, da bistvo diskusije, debate in retorike ni stališče, ki ga zagovarjate, pač pa suveren, ambiciozen nastop. Tu in tam potegne na Clooneyjeva filma, črno-belo politično dramo Lahko noč in srečno in ultrakinetično farso Izpovedi nevarnega uma, ali pa recimo na filme Paula Weitza, predvsem bistroumno komedijo V dobri družbi, toda inovativna zgodba, pikre alegorije, perfektna karakterizacija in celosten izgled delajo to prefinjeno dramo tako unikatno in samodržno, da je ne gre primerjati z drugimi. Hvala, ker kadite ni satira, ki bi vas prepričevala o škodljivosti ali neškodljivosti kajenja, pač pa cinična interpretacija lobiranja, brezplodnega slepomišenja in v celofan zavitih besed.

9/10

IMDb

Hvala, ker kadite

2.01.2007

Otroci človeštva

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Mehiški režiser Alfonso Cuarón je tiste sorte filmski ustvarjalec, ki se kaj prida ne ozira na obstoječe norme, splošno veljavna pravila pa krši na vsakem koraku. Že v Velikih pričakovanjih, modernistični predelavi slavnega Dickensovega romana, je seksualnosti na široko odprl vrata, v prvinskem road movieju Jaz pa tebi mamo pa je bizarnost pripeljal do skrajnosti. S tretjim delom Harryja Potterja je veliko uslugo napravil vsem tistim, ki v liku malega čarovnika vidijo več od solzave pravljice za lahko noč, hkrati pa preskočil v temačnejšo, bolj futuristično tematiko filma. In Otroci človeštva, morbidni apokaliptični triler, nastal po istoimenskem romanu P. D. James, je točno tak.

Piše se leto 2027, človeštvo je prizadela neplodnost. Svetu vlada anarhija, življenje moderne civilizacije pa se s pomočjo totalitarnega reda in omejevanja človekovih pravic ohranja le v Veliki Britaniji. Theodora (Clive Owen), apatičnega in otopelega državnega uradnika, ne motita niti represija niti kaos. Vdal se je že zdavnaj, a ko ga bivša žena (Julianne Moore) potegne v srce uporniškega gibanja, kjer spozna dekle (Claire-Hope Ashitey), ki je prva, ki je po osemnajstih letih uspešno zanosila, se v njem ponovno prebudi kanček upanja za boljši jutri. Tako se na prepihu med političnimi cilji, gospodarskim zlomom, militarizirano družbo, uporniškimi vstajami, preganjanjem tujcev in mučno agonijo razvije podobno sporočilo kot pred dobre pol leta v drami Jamesa McTeigua V kot vroče maščevanje, le tematika je za odtenek bolj socialno in manj politično naravnana. A Cuarónov film je najboljši prav v sklepnem delu, v tisti pristni apokaliptični atmosferi, ki so jo v različnih variacijah podajali retrofuturisti, cyberpunkerji in tehno-utopisti, ter v pričakovanju mesije in rojstvu novega sveta, kjer alegorije Jezusa Kristusa preraščajo rasne in spolne razlike. Še bolj kot to pa so Otroci človeštva stvaren vpogled v prihodnost z vidika obstoječe družbe, saj se v njih na široko zrcalijo bojazni o koncu sveta, strah pred političnim prevratom, paranoja odtujevanja in staranja ter ostala socialna problematika, ki nas spremlja v realnem času in prostoru. Skratka, pred vami je film, ki mu bo pravo vrednost prinesel čas.

8/10

IMDb

Otroci človeštva