Arhiv za mesec December, 2006

27.12.2006

Vrni se

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Ko je Pedro Almodóvar, ta sijajni, vedno odlični španski režiser, leta 2002 v perfektni melodrami Govori z njo ženski zazibal v komo, se je končno posvetil tudi moškim. In ker ga je očitno zares prijelo, je to storil še dve leti kasneje v filmu Slaba vzgoja. Toda moški v Almodóvarjevih filmih so ponavadi le treh vrst: transvestiti, homoseksualci ali mrliči. Nič drugače ni v po malem komični, po malem srhljivi drami Vrni se, v kateri so ženske ponovno ženske – zdaj emocionalne, zdaj apatične, vseskozi pa osupljive in nepredvidljive. Raimunda (Penélope Cruz) podpira tri vogale v hiši, njena hčerka (Yohana Cobo) je čudno odsotna, mož (Antonio de la Torre) pijanec, sestra Sole (Lola Dueñas) pa plaha in čudaška. Vsakodnevno rutino prekine smrt ostarele tete (Chus Lampreave) in slutnje tetine sosede Agustine (Blanca Portillo), da se je Raimundina in Solina umrla mati (Carmen Maura) vrnila iz groba. Ko se ta zares pojavi, preteklost privre na plano.

In ker Almodóvar ne bi bil Almodóvar brez dveh tipičnih aspektov svojega ustvarjanja – nekorektne šokantnosti in španskega temperamenta – tudi filmu Vrni se ne manjka značilne estetike in napete atmosfere, toda grozljivi incidenti in morasti obrati so tu podani kot nekaj samoumevnega, kot nekaj vsakdanjega. Življenje ženske je pogojeno s težkimi izkustvi, zlorabami, prevarami, mračnimi izginotji in nenadnimi vrnitvami, toda to, o čemer je Almodóvar razlagal že v lucidni drami Vse o moji materi, François Ozon nazorno demonstriral v muziklu 8 žensk in Stephen Daldry imenitno interpretiral v Urah do večnosti, srhljivo precizno pokaže tudi Vrni se. V filmih o ženskah je nekaj močnega in trdnega, nekaj misterioznega in suspenznega, predvsem pa nekaj odločnega in samosvojega.

8/10

IMDb

Vrni se

26.12.2006

Odplaknjeni gizdalin

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Hišna podgana Roddy (Hugh Jackman), kaj pa vem, neke sorte Mišek Stuart, ki bi si želel biti James Bond ali pa vsaj Hugh Grant, nekega dne ostane sam doma, nakar njegov spokojni mir prekine nemarna, neprilagojena podgana Sid (Shane Richie), stavim, da nogometni huligan, ki si kani v njegovem domu v miru ogledati finale svetovnega nogometnega prvenstva. Še več, Roddyja degradira v svojega butlerja in ga potem odplakne v kanalizacijo, v podzemeljsko miniaturo Londona, kjer živijo podgane, vlada pa mu diabolični žabji kralj (Ian McKellen). Vmes nabaše še na privlačno Rito (Kate Winslet), če že ne Angelino Jolie, pa vsaj podganjo Tomb Raider, s katero jo, kot bi rekel Guy Ritchie, pljune in stisne, nato pa na poti ven spozna, da mu več od snobizma in belih rjuh pomeni zanikrno, a domače podzemlje, v katerem je lahko oboje – Bond in Grant.

In čeravno vedno znova uživam ob Aardmanovem plastelinskem stilu, v duhu katerega je lani nastal briljanti film Wallace in Gromit: Prekletstvo Strahouhca, šest let prej pa prisrčne Kokoške na begu, in anglofiliji, ki preveva praktično vse izdelke tega britanskega studia, si tokrat ne morem kaj, da ne bi pomislil, da je Odplaknjenega gizdalina potolklo breme enoličnosti in monotonosti. Primarno ni kriva zmes z digitalno animacijo, za katero je poskrbela DreamWorksova delavnica, niti ne referenčnost, komičnost in prevladujoča ironija, pač pa ukalupljenost sporočila o pomenu prijateljstva in ljubezni, ki klišejsko pogojuje tovrstne familiarne filme.

5/10

IMDb

Odplaknjeni gizdalin

25.12.2006

Casino Royale

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Zadnje Bonde je mučilo dvoje. Prvič, tehnološka izprijenost je tajne operacije, ki naj bi ponujale prvinsko akcijsko izkustvo, transformirala v transcendentne misije, v katerih je večjo težo od sposobnosti agenta nosila high-tech mašinerija, in drugič, Brosnanova pretirana šarmantnost je na trenutke delovala preveč zoprno, mehko, da ne rečem osladno. Casino Royale, novi James Bond, ki je nastal pod taktirko režiserja Martina Campbella, je zato prišel še ravno pravi čas, da vrne serijo o agentu 007 na stara pota, Daniel Craig, ki je bil ob kronanju za novega Bonda bombardiran z vseh front, pa se v novi vlogi ne bi mogel znajti bolje.

Ko namreč Bond po svoji prvi likvidaciji iz posttravmatičnega šoka zrase v novega agenta z dvojno ničlo, prečesa Madagaskar, obdela Bahame, prepreči teroristični napad na miamiskem letališču ter nato končno obleče smoking, izgleda realno, človeško in zemeljsko, predvsem pa tako, kot si ga je predstavljal Ian Fleming, ko je leta 1953 napisal novelo Casino Royale. In ko se na zrežiranem turnirju v pokru v Črni Gori sooči z Le Chiffrejem (Mads Mikkelsen), zloglasnim bankirjem terorističnih organizacij, deluje pristno, profesionalno, a kljub temu ranljivo. Bond jih tu skupi – večkrat in na trdo. Casino Royale je na trenutke tako brutalen in morbiden, da vas stisne, a po drugi strani dovolj galanten in poštirkan, da obdrži svoj status. Daniel Craig je korak nazaj in to v izrazito pozitivnem smislu.

7/10

IMDb

Casino Royale

free web tracker

25.12.2006

Dvojna igra

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Tolpe New Yorka in Aviator sta bila dva izdelka v filmografiji Martina Scorseseja, s katerima je ta izkušeni cineast odkrito ciljal na oskarja, in sicer izključno in samo na tistega za režijo, ki ga kljub številnim uspehom še ni postavil v svojo vitrino. Ko mu ga je prvič speljal Roman Polanski, so se kaj hitro pojavila šepetanja, da na tak način niti priznan režiser ne more sneti zlatega kipca, ko je drugič izgubil bitko s Clintom Eastwoodom, pa so bile tovrstne opazke že tako glasne, da jih ni mogel preslišati niti Scorsese sam. Dvojna igra, rimejk hongkonškega trilerja Peklenske zadeve, ni zato nič manj kot tematska retrospektiva njegovih kultnih mojstrovin.

Dogaja se v Bostonu, ki ga z ene strani nadzira državna policija, z druge pa mu vlada irski mafijski šef Frank Costella (Jack Nicholson). Ko Costella v policijo infiltrira svojega vajenca, zvitega Collina Sullivana (Matt Damon), tudi policija v njegov brlog pošlje svojega špijuna, degradiranega novinca Billyja Costigana (Leonardo DiCaprio), in še preden se obe strani zavesta, kako stvari stojijo, se igra že začne. Kot bi mignil, se znajdete na vseh tipičnih prizoriščih zločina – na strehah propadajočih stanovanjskih stavb, v obcestnih jarkih in na slabo osvetljenih ulicah, polnih dima – in doživite vso kaotičnost mafijskih filmov, ki jim presenetljive intrige, nenadne racije in skrita prisluškovanja vseskozi narekujejo ubijalski tempo. Toda tudi takrat ko vse naokoli že diši po dobri, stari klasiki, ki so jo nekoč ob Scorseseju narekovali Francis Ford Coppola, Brian De Palma in Sergio Leone, ko se prepustite perfekti dovršenosti zgodbe in slike in ko vas Dvojna igra popolnoma posrka vase, vas tam nekje znotraj še vedno gloda in gloda, da nemara tudi Scorsese dela na skrivaj, pod krinko.

8/10

IMDb

Dvojna igra

25.12.2006

Borat

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Sacha Baron Cohen, angleški komik, ki je leta 2000 šokiral s hudo nekonvencionalnim TV šovom Da Ali G Show, dve leti kasneje pa udaril še s filmom Ali G Indahouse, sedaj predstavlja še drugi popularni lik svojih televizijskih oddaj, kazahstanskega novinarja Borata Sagdiyeva. Ko kazahstanska vlada Borata pošlje v Združene države z namenom, da napravi reportažo o svetovni velesili, ki bo zaostali, skorajda barbarski narod podučila o navadah modernega sveta, se ta kaj hitro vživi v vlogo narodnega buditelja, a ko se znajde v New Yorku, se zazdi, da so navade med kulturama nepremostljive. Šele ko na lokalni televizijski postaji ugleda Pamelo Anderson, seksualni simbol obljubljene dežele, njegovo poslanstvo dobi smisel in odpravi se na romanje proti zahodni obali, kjer si obeta poroko s svojo srčno damo.

No, in ko Borata takole gledate na njegovem pikrem, ciničnem potovanju po Ameriki, polnem rasnih zbadljivk in nekorektnosti, vam zdaj deluje kot Ali G, le da namesto angleške družbe secira ameriško, spet drugič kot komična varianta Michaela Moora, ki je leta 2004 v Fahrenheitu 9/11 zasmehoval ameriško politiko terorja, po drugi strani pa se ob Boratu ne morete otresti misli na karikaturo imigranta, ki v Ameriki išče deželo sanj, potem pa ob plastičnem oprsju razočaran spozna, da takih sanj v resnici ni. A ne glede na to, kako ga dojemate – bodisi kot pikro ironijo moderne družbe in sarkastično kritiko novodobnega imperializma bodisi kot zgodovinsko satiro talilnega lonca – v vseh pogledih izraža neposreden, brezkompromisen in izrazito provokativen odnos do tem, ki jih obravnava. Je že tako, da je v globalni vasi največja burleska postala kulturna pisanost, ki s poudarjenim grotesknim tonom deluje še toliko bolj udarno. Edina dilema, ki se ob tem poraja, je, ali tako bizaren humor in neobvladljivo žaljenje kultur pri širši družbi spodbuja toleranco ali pa zgolj povečuje razkorak med posameznimi skupinami – Borat elementa kohezivnosti namreč ne demonstrira najbolje.

6/10

IMDb

Borat