Arhiv za mesec November, 2006

8.11.2006

Gola resnica

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Ameriški televizijski zabavljaški ikoni Lanny (Kevin Bacon) in Vince (Colin Firth) v poznih petdesetih furata neke vrste reality-show, a njun pompozni rompompom se skrivnostno razblini z odkritjem trupla brhke mladenke (Rachel Blanchard), ki je poslednjo noč preživela v hotelski sobi z obema zabavljačema. Petnajst let kasneje, ob zori sedemdesetih, mlada, nadebudna novinarka Karen (Alison Lohman) mrzlično raziskuje, kaj se je zgodilo tiste usodne noči, pri tem pa se izmenično sestaja z obema akterjema, kar jo pahne v dramatično igro spletk in prevar.

Ko je Atom Egoyan snemal Golo resnico, ta perfektni in unikatni trip, zasnovan po romanu Ruperta Holmesa, je očitno zapadel v čisti nekonvencionalni cinefilski zanos, film namreč izgleda tako neuravnovešeno in neprilagojeno, da so ameriški cenzorji nad njim zlomili škarje in ga brez pomislekov markirali s tako visokim ratingom, da so mu bila krila nemudoma porezana. Pa nič zato. Egoyanov film izgleda tako neprezračeno in zakajeno, da bi ga lahko šteli za pristni noir, toda pristni noir je tako daleč, da se vam zdi, da ste se znašli v raziskavi noira, toda da se razumemo, ne tisti površinski, dokumentarni, pač pa čisti cinefilski, trdi in nepopustljivi. Ko vas Gola resnica zgrabi in potegne v vrtinec intrig in laži, namreč ne boste več prav dobro vedeli, kje ste: v bizarenem psihološkem ekscesu, ki vam zamegli doživljanje realnosti, šokantnem, misterioznem suspenzu, ki vam stisne želodec, ali pa morda izostreni, melanholični drami, ki vam kani zakuhati popolno katarzo. A največji trik tega ekscesnega, suspenznega in dramatičnega slikanja ni tisti nenadni, nepričakovani twist, ki ste mu priča ob koncu, pač pa to, da se do filma ne znate opredeliti. Gola resnica vas pahne tja, kjer se neradi sprehajate – v temne kotičke vašega uma – in kar je najhuje – tam ste ujeti, priklenjeni in goli.

9/10

IMDb

Gola resnica

counter statistics

8.11.2006

Kače na letalu

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Do kakšne mere je po 11. septembru 2001 narasla bojazen pred letenjem, ste lahko lani videli v dveh hudo klavstrofobičnih filmih, Cravenovem trilerju Nočni let in Schwentkejevi misteriozni drami Pogrešana na letalu. Da je paranoja šla zares daleč, ste lahko sklepali po tem, da v glavnih vlogah nista nastopala dobro grajena mačota, temveč ženski – dokaz, da je blaznost zajela vse. Kače na letalu, letošnji turbulentni šov, ki ga je posnel režiser David R. Ellis, pa gre še za odtenek dlje. Da je paranoja dosegla vrhunec, lahko sklepate po tem, da je film nastajal na internetu, s pomočjo blogov, da ga je pomagala oblikovati volja ljudstva in da je potemtakem zelo zgovoren odraz družbe, njene miselnosti in fobij.

In kaj dobimo, če film narekuje splet? Dobimo adrenalinskega mladca (Nathan Phillips), ki po naključju vidi umor losangeleškega tožilca, dobimo izkušenega agenta FBI-ja Nevilla Flyna (Samuel L. Jackson), ki ga poskuša zaščititi, in dobimo letalo polno kač, ki ga pripravi zloglasni kriminalec Eddie Kim (Byron Lawson), da bi preprečil prevoz priče iz Havajev na sodišče v Los Angeles. In jasno, dobimo tudi vse tiste stereotipne figure, poosebljenost ameriške kulturne pisanosti in talilnega lonca, ki se vkrcajo na letalo le zato, da bi v njih vsakdo prepoznal samega sebe. Toda ko se letalo dvigne in ko kače prilezejo na plano, si nihče ne bi želel biti tam zgoraj – plenjenje je tako okrutno, da izgleda kot brutalni slasher, in tako bizarno, da se vam tu pa tam zazdi, da ste ujeti v psihološkem ekscesu, a podobe potnikov, ki mrzlično iščejo rešitev, in reference, ki jih sem in tja zasledite, so zelo nedvoumne. Kače na letalu izgledajo kot fantazijska predelava filma, ki ste ga lahko pri nas gledali ne dolgo nazaj – kot predelava odličnega Greengrassovega rekviema United 93. A da ne bo pomote, kar je Greengrass storil cinefilsko, Ellis naredi klišejsko, in kar je Greengrass storil preudarno in poglobljeno, Ellis naredi panično in površno, tako da so Kače na letalu zanimive le z vidika nastajanja in poante, ki zelo jasno pokaže, da je vsaka asociacija z letalskim prometom postala asociacija za adrenalinski šok.

4/10

IMDb

Kače na letalu

2.11.2006

Huda mravljica

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Kako je Pixar vstopil v svet računalniške animacije, veste. Leta 1995 je Dežela igrač kot prva v celoti digitalno skonstruirana risanka potopila upehano klasično animacijo in odprla vrata eri novega filmskega podžanra. DreamWorks je tri leta kasneje debitiral z Mravljincem Z. 20th Century Fox je v sodelovanju z Blue Sky Studios leta 2002 lansiral Ledeno dobo. No, in Disney, ki je svoje studie za klasično animacijo transformiral v računalniške, je še pred odkupom Pixarja predstavil Malega piščka. Warner Bros. se je na drugi strani sorazmerno dolgo otepal Pixarjevega recepta, se tja do leta 2003 poskušal z delno animiranimi filmi, leto pozneje v sodelovanju z Robertom Zemeckisem predstavil 3D risanko Polarni vlak, se nato z Burtonovo Mrtvo nevesto spustil v svet stop motiona, s Hudo mravljico Johna A. Davisa pa končno predstavlja pristno računalniško animacijo. Najbolj hecno pri tem pa je, na kakšen način.

Lucas Nickle (Zach Tyler Eisen) je eden tistih otrok, ki mu močnejši vrstniki ne dajo miru. Mulo izgleda kot Mali pišček – izobčen, zapostavljen in markiran. Ko ga stresejo iz hlač, prime vrtno cev in zalije mravljišče. Da poteši svoj bes. Toda mravljam, animaliziranim figuram Dežele igrač, je dovolj človeškega terorja, zato plemenski vrač Zok (Nicolas Cage), neke sorte Mravljinec Z, zvari čudežni napoj, ki mulota pomanjša. Lucas postane del plemena in še preden se spomnite Ledene dobe, že živijo v sožitju in spravi. In ko mravljišče napade iztrebljevalec (Paul Giamatti), reference prerastejo v posnetke, posnetki v kopije, Huda mravljica pa se sprevrže v miks animacijskih pionirjev, v katerem naj vas ne preseneti niti podobnost z Življenjem žuželk, ki se, bržkone povsem po naključju, znajde vmes. Nič, Warner Bros. deluje kot zelo fer studio, ki globoko spoštuje tradicijo, John A. Davis pa se zdi odličen imitator – kajpak zgolj v primeru, da si želite zatisniti oči pred obrabljenostjo izdelkov, ki v zadnjem času preplavljajo svetovne kinematografe.

4/10

IMDb

Huda mravljica


2.11.2006

Prepovedan sadež

Zapisano pod Kritike O-Š avtor: Jan G.

Prepovedan sadež je film o pedofiliji – in verjemite, le stežka boste našli film, ki tako provokativno temo in tako bizarno zgodbo, kot ste ji priča tu, obdela na tako prefinjen, salonski način. Hayley (Ellen Page), 14-letna deklica, ki jo po malem že grabi puberteta, v internetni klepetalnici spozna 32-letnega fotografa Jeffa Kohlverja (Patrick Wilson), se z njim sreča v bližnjem lokalu, nato pa jo ta odpelje domov, v svoj razkošni atelje, kjer naj bi posnela nekaj slik. A še preden Jeff uspe narediti tisto, k čemur se je namenil, ga Hayley omami in ko se nekaj ur pozneje zbudi zvezan na stolu, se zave, da se je znašel v napetem in šokantem teatru, kjer iniciative nima več on, pač pa deklica, ki jo je pripeljal k sebi domov. V skrbno načrtovani intrigi se vlogi zamenjata, pedofil mora razgaliti samega sebe in ko ga takole gledate, se vam zazdi, da je deklica njegova vest, ki zahteva, da naredi tisto, kar je bil v odličnem korejskem trilerju Stari primoran storiti glavni protagonist, potem ko se je zavedel, kaj je s svojim početjem zagrešil – odreče se aparatu, s katerim je zlo sejal. Prepovedan sadež, prvenec režiserja Davida Sladea, je preveč konfuzna drama, da bi jo požrli brez besed, a prav zato je toliko boljša družbena šok terapija, kot bi sicer bila.

8/10

IMDb

Prepovedan sadež

counter free hit unique web