Arhiv za mesec Oktober, 2006

31.10.2006

Za živo mejo

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

Verjamem, da se še spomnite nekonvencionalnega dokumentarca Super veliki jaz, v katerem je Morgan Spurlock z noro idejo vkorakal v McDonaldsovo restavracijo, se nažrl s krompirčkom in hamburgerji, nato pa kar 30 dni vztrajal pri tej nenavadni, uničevalni dieti. Prav tako se gotovo spomnite tudi Zadetih modelov, odštekane odisejade dveh ameriških študentov, Harolda in Kumarja, ki se, potem ko ju uroči marihuana in oglas za bajni hamburger, odpravita proti bližnji restavraciji, njuna pot pa je na široko tlakovana z alegorijami, prenesenimi pomeni in neprizanesljivo ironijo. No, in Rajko (Bruce Willis), glavni lik udarne DreamWorksove animacije Za živo mejo, izgleda tako kot Spurlock ali pa, če hočete, kot Harold in Kumar v enem – z eno razliko. Rajko je rakun. Ko ga na pomladni dan orjaški medved (Nick Nolte) zaloti pri kraji zimske zaloge, dobi ultimat: v tednu dni mora dobiti vso hrano nazaj ali pa bo hrana postal sam. In ko ne dolgo zatem nabaše na gozdno druščino, ki se je prebudila na robu ameriške suburbije in zgroženo spoznala, da jo od človeške civilizacije ločuje le ogromna živa meja, brez pomišljanja pograbi priložnost in naivneže izkoristi, da mu pomagajo nabrati hrano za medveda.

Toda želvak Vojc (Garry Shandling), duhovni vodja gozdne druščine, podvomi v Rajka, v njegovo idejo o ropanju predmestja in nasploh v življenjski moto “onostranstva”, a še preden uspe svojo skupnost prepričati, da na drugi strani vlada zlo, se že znajdejo na sovražnem teritoriju. Suburbija, temelj ameriških sanj, tu izgleda idilično le zato, ker jo slika animacija – če bi Tim Johnson in Karey Kirkpatrick snemala film, bi bržkone izgledala kot Romerova Dežela živih mrtvecev, ameriški sen se je namreč spremenil v moraste sanje, ljudje pa v nesmrtne zombije, ki slepo korakajo za hrano. Kar je Morgan Spurlock demonstriral s sadomazohizmom in kar sta Harold in Kumar občutila, ko ju je konzumiral ameriški talilni lonec, sedaj sprevidijo še živali. Obsedenost nacije s hrano je postala tako očitna, da se je dotaknila otroške animacije, jasno, tudi otroci niso več imuni nanjo. Za živo mejo resda ni niti vsebinsko niti tehnično zrela animacija, je pa odraz dejanskega stanja. Beg k naravi je edina rešitev.

6/10

IMDb

Za živo mejo

31.10.2006

Klik – za popolno življenje

Zapisano pod Kritike J-N avtor: Jan G.

Michael Newman (Adam Sandler) ima dva otroka, fatalno ženo (Kate Beckinsale) in psa. Po poklicu je arhitekt in je zaposlen v perspektivni zasebni firmi. Izgleda kot popolno nasprotje lika, ki ga je v filmu Vsemogočni Bruce igral Jim Carrey. Toda želi si isto kot on – nadzor. Brucea je pred tremi leti k sebi poklical Bog, Michael nabaše na angela smrti (Christopher Walken). Ta mu podari univerzalni daljinec, a z njim ne regulira le klime, televizijskih programov in odpiranja garažnih vrat, pač pa celo življenje. Ko se žena razburi, prepir preskoči. Ko ga obiščejo starši, družinski večer preskoči. Ko šef odlaša z njegovim napredovanjem, zavlačevanje preskoči. Toda ko izgubi kontrolo in daljinec prevzame pobudo, ne pade ven po petih minutah tako kot modeli v Jonezovi fantazijski drami Biti John Malkovich, pač pa se počuti kot Jim Carrey, ki so mu v Gondryjevem filmu Večno sonce brezmadežnega uma pri polni zavesti brisali spomin. In ko se vmes tu in tam zave, nikoli ne ve, kaj ga čaka – izgleda natančno tako kot Ashton Kutcher v Učinku metulja.

Toda naj vas to ne zavede. Klik – za popolno življenje, ki ga je režiral Frank Coraci, zgolj izgleda tako kot Učinek metulja – njegovih stalnih in napetih preobratov niti približno ne dosega. In ne, Klik nikakor ne premore fantazijskih poant, ki so krasile filma Biti John Malkovich in Večno sonce brezmadežnega uma – oba je spisal briljantni Charlie Kaufman. Klik je delo scenaristov, ki sta poskrbela za Vsemogočnega Brucea, Stevea Korena in Marka O’Keefeja, katerih idej sicer ne gre zasmehovati, a komični ton, v katerem svoje scenarije pišeta, je preveč hollywoodsko zabavljaški, da bi lahko prepričal zahtevnejšega gledalca. Film, ki naj bi bil pikra satira življenja v moderni družbi, zato ne izgleda kot poglobljena družbena drama, pač pa kot sladko-kisla komedija, ki vam namesto katarze v duši pusti migreno v glavi.

3/10

IMDb

Klik - za popolno življenje

31.10.2006

Hiša pošast

Zapisano pod Kritike E-I avtor: Jan G.

Ko ste lani gledali grozljivko Odklenjena skrivnost, v kateri se je mlada bolničarka zaposlila kot oskrbnica ostarelega možaka v morbidni hiši v močvirnatem predelu južne Louisiane in se soočila z bizarno preteklostjo hiše, vam satira segregacije črncev ni mogla uiti. Razplet je bil preveč fatalen. Približno v istem času ste si lahko pri nas ogledali tudi rimejk Amityville: Hiša groze, v katerem se je mlada družinica naselila v temačni hiši s prav tako bizarno preteklostjo. Tudi tu satire niste mogli spregledati. Ko si je hiša vzela talca, mu ni pustila oditi – izgledal je kot stereotipna figura od televizije, reality šova in podobnih svinjarij odvisnega mladca. Nekaj mesecev pred tem ste videli še en rimejk, Hišo voščenih figur, burlesko debilnih ameriških mladcev, ki so nasedli obrtniški praksi čudaških dvojčkov, nekaj mesecev po tem pa še drugi del Žage, v kateri je Jigsaw v opuščeno hišo zaprl modele s kriminalno kartoteko, vmes pa je vtaknil še sineta pokvarjenega kepsa, ki jih je spravil za zapahe, tako da je film izgledal kot nadaljevanje tipičnih policijskih trilerjev in nadaljevank ali bolje, kot revanša ustaljenim šablonam, ki konstanto opevajo ameriški javni red in mir.

Da hollywoodske grozljivke v zadnjem času na veliko polemizirajo različne vidike ameriške družbe, je torej kot na dlani. In tudi Hiša pošast, po Polarnem vlaku druga risanka, ki v celoti temelji na posebni 3D grafiki, imenovani performance capture, in sploh prva digitalno obdelana animacija, ki se prišteva h grozljivkam, se zgleduje po svojih žanrskih bratih. Tu imate DJ-ja (Mitchel Musso & Rok Kuntner), tipičnega malega pustolovca, ki bo zrasel v Indiano Jonesa. Tu imate njegovega zavaljenega buddyja (Sam Lerner & Nik Burkeljca), ki že zdaj izgleda kot Eric Cartman. In tu imate Jenny (Spencer Locke & Aleksandra Krajnovič), nadebudno plavolasko, ki ji nasledstvo Blondinke s Harvarda ne uide. Čez cesto je hiša, v njej živi zlobni Nebbercracker (Steve Buscemi & Niko Goršič). Ko ga zadene infarkt, hiša podivja in začne terorizirati sosesko, ta nenavadna kreatura, ki se vzpne nad enolično ameriško predmestje, pa izgleda kot orjaški napadalec, ki želi konzumirati ameriške sanje. Je že tako, da se je ameriška socialna problematika naselila tudi v družinskih filmih – celo več, animacija, v kateri otroci premagajo os zla in zagotovijo mir, je najboljši način uvajanja mladine v prihodnost, ki jo čaka.

Hiša pošast je vizualno všečna in tematsko napeta animirana grozljivka, ki pa jo žanrska klišejskost drži vse preveč na kratko, da bi zares prepričala.

5/10

IMDb

Hiša pošast

9.10.2006

Avtomobili

Zapisano pod Kritike 1-D avtor: Jan G.

Obetavni, a hudo narcisoidni dirkaški avtomobil Strela Mcqueen (Owen Wilson in Primož Forte) živi le za dirkanje, toda ko na poti na odločilno tekmo po naključju zaide na slovito Route 66 in pristane v zamaknjenem, zarjavelem mestecu, se mu življenje obrne na glavo. Družba škripavega tovornjaka Dajza (Larry The Cable Guy in Gojmir Lešnjak), ošabne tožilke Neli (Bonnie Hunt in Tina Gorenjak) in depresivne dirkaške legende (Paul Newman in Marko Okorn) mu je povsem odveč, naloženo prisilno delo pa doživlja kot najhujšo nočno moro, pa vendar ga postopna asimilacija nauči več, kot bi si sprva upal pomisliti.

Delavnica Pixar, danes docela suverena podružnica Disneyjeve produkcije, je bila v poznih sedemdesetih, ob zori tehnološke filmske revolucije, osnovana kje drugje kot v podjetju, ki ga je poganjala vizionarska sla Georga Lucasa. Potemtakem niti ne čudi, da so prav tu leta 1995 lansirali animacijo Svet igrač, ki se je v zgodovino filma zapisala kot ena prvih v celoti digitalno skonstruiranih risank ter s tem postala pionirka enega najhitreje uveljavljenega filmskega podžanra, ki je v pičlih desetih letih okupiral svet. Povedano drugače, majhna, nepriznana firma, ki je svoj koncept oblikovala v času renesanse klasičnih risank, ko sta briljirala Aladin in Levji kralj, je v drugi polovici devetdesetih sprožila verižno reakcijo, ki je povzročila propad naenkrat zopet obubožanih klasik ter številne studie spustila v gonjo prestrukturiranja in planiranja animacij s povsem drugačnim pristopom, kot so ga uporabljali do takrat. V filmski animaciji je zavel nov veter, ki je premešal konkurenco, Pixar pa pahnil korak pred ostale, kjer ostaja vse do danes. Razlogi za to se kajpak skrivajo v izjemni inovativnosti izdelkov, ki jih ne najeda zob časa in obrabljenosti, občutek subkulture, ki jo povezujejo številne reference med posameznimi filmi, simpatični liki in všečne zgodbe ter nenazadnje preprosta, a nadvse prijetna sporočila, ki odlično pokrijejo komercialne apetite, ki se animacijam konkurenčnih studiev zadnja leta vse bolj in bolj poznajo.

Avtomobili, proizvod Pixarjevega idejnega vodje Johna Lasseterja, ki je v osemdesetih stal za vsemi pomembnimi kratkimi filmi, ki jih je lansirala družba, v devetdesetih pa triumfiral s prvimi tremi celovečerci, Svetom igrač, Življenjem žuželk in Svetom igrač 2, so potemtakem neke vrste hvalnica vsem dozdajšnjim Pixarjevim presežkom, saj se odkrito spogledujejo z vsemi tistimi prisrčnimi slikami, ki so iz delavnice prihajali v prejšnjih letih, še pomembnejši pa je kolaž sporočil, ki jih skozi svojo zgodbo posredujejo. Vsak lik je namreč v Avtomobilih zgodba zase, njihovo trčenje na pozabljeni ameriški cesti pa impresivni kontrast moderne, hiteče družbe in nostalgične, umirjene skupnosti, privlačna simbioza med seboj različnih kultur in povsem naključen stik dveh generacij, ki imata veliko več skupnega, kot bi sklepali na prvi pogled. Prav ta pisana paleta vprašanj, motivov in tem pa je veliko kompleksnejša in podrobnejša reprezentacija Amerike, kot bi si jo od risanke drznili pričakovati, tako da lahko Avtomobile brez pomislekov označimo za enega boljših Pixarjevih izdelkov, ki neodvisno od ostalih animacijskih studiev poganja digitalno revolucijo naprej tako v tehničnem kot idejnem smislu.

8/10

IMDb

Avtomobili

9.10.2006

United 93

Zapisano pod Kritike T-Ž avtor: Jan G.

11. september 2001. Medtem ko kontrolorji in letališki uslužbenci na radarjih z grozo opazujejo dogajanje nad vzhodno obalo ZDA, kjer tri letala eden za drugim spremenijo svojo smer in končajo v obeh stolpnicah Svetovnega trgovskega centra in stavbi Pentagona, se na letu 93 potniškega letala družbe United Airlines odvije pretresljiva drama, v kateri potniki poskušajo teroristom preprečiti še četrti napad, katerega cilj naj bi bila Bela hiša.

Ko je angleški filmar Paul Greengrass v ameriške kinematografe poslal napovednik filma United 93, je ta sprožil buren odziv, publika ga je namreč ogorčeno oklicala za provokativnega in kontroverznega, češ da javnost še ni pripravljena na soočenje z dogodki, ki so ZDA pred petimi leti pahnili v molk. A veter se je obrnil brž, ko je film dosegel platna, zapihal je na dušo ameriškim gledalcem in ti so ga oklicali za mojstrovino, ki se ji posreči nadvse impresiven in emocionalen oris težke nacionalne tragedije. Kar pa je po drugi strani prebudilo ostali svet, predvsem Evropo, v očeh katere je United 93 postal patriotski spektakel, ki so ga na stari celini še pred prvimi predvajanji markirali kot izdelek, ki ni sposoben realističnega vpogleda v obravnavano temo.

A to je pravzaprav zelo daleč od resnice, Greengrass se v svojem filmu namreč ne posveča zgolj čustvenemu doživljanju 11. septembra, pač pa s stalno razpetostjo zgodbe med internim pogledom na let 93 in eksternim opazovanjem ostalih treh ugrabljenih letal ustvarja trdno razmerje med objektivnostjo in subjektivnostjo ter v nobenem segmentu ne deluje proameriško in patriotsko. Celo več, zelo kritično obdela slabo sodelovanje vojske in letalske uprave FAA in tako nikakor ne poveličuje delovanja pristojnih služb, dejanja potnikov, ki so preprečili četrti napad, pa drži v okviru realnega, tako da njihove poteze, ki so seveda plod avtorjeve domišljije, ne izzvenijo brezpredmetno in banalno. Zahvaljujoč Greengrassovemu pametnemu pristopu je pred nami film, ki podaja nenadejano dobro, v celoti konstruktivno, predvsem pa v detajle dovršeno sliko dogajanja tega zgodovinskega dne.

8/10

IMDb

United 93