mrXfilm

Wall-E

Kaj pa vem, morebiti delujem že malce patetično, ker se raznežim vsakič, ko na platna trešči nov Pixarjev izdelek, morebiti mi boste celo očitali nekorektnost, diskriminatornost in pomanjkanje objektivnosti, a to v tejle kritiki ne bo preprečilo hvalisanja devetega celovečerca te inovativne animacijske delavnice. Še preden zagrizem v bedro, pa dajem prednost kratkemu filmu Douga Sweetlanda Presto, pri Pixarju namreč velja tradicija, da nam pred glavno jedjo postrežejo s sladkim aperitivom, na katerega pa često neupravičeno pozabljamo. Sweetlandov prispevek je fluidna parabola o galantnem čarodeju, ki hoče iz svojega klobuka izbezati prebrisanega dolgouhca, a ta za sodelovanje v triku zahteva plačilo v obliki korenčka, zakaj predobro je seznanjen s skopuštvom in preračunljivostjo svojega nadrejenega. Sledi hilarična centrifuga, v kateri mag in zajec zamenjata vlogi, situacijska komika pa spominja na burleskni značaj štorij o Tomu in Jerryju.

Sedaj pa zares. Animacija Wall-E, ki jo je dirigiral Andrew Stanton, oče Življenja žuželk in Reševanja malega Nema, je pripoved o majcenem robotku (Ben Burtt in Jernej Kuntner), čigar namen je zbiranje, razvrščanje in skladiščenje človeških odpadkov. A kot nam predoči uvodni turobni, morbidni, pomalem srhljivi pogled na Zemljo, je njegovo poslanstvo smešno, naša ljuba obla, postarana za dobrih osemsto let, je namreč mračno smetišče brez živali in rastlin, ostanek človeške rase pa je že davno pobegnil nekam daleč v prostrani kozmus. Pa to Wall-E-ja ne gane prav dosti, iz dneva v dan marljivo opravlja svoje delo in v dolgih dekadah celo razvije lastna čustva, nekega dne pa nedaleč od svojega skrbno urejenega bivališča z mešanico strahu in zvedavosti opazuje pristanek orjaškega vesoljnega plovila, ki izpljune čedno sondo, poimenovano Eva (Elissa Knight in Helena Petelin). Robotek se vanjo zagleda na prvi pogled, vendar se ona nanj sprva nesramno požvižga - preveri ga s svojim čitalcem in ga prepozna kot neživo stvar, zanjo je nihče in popolni nebodigatreba -, šele kasneje, ko ji vztrajni nadebudnež ne da miru, pa mu nameni pravo pozornost. Toda brž ko ji pokaže svoje neverjetno odkritje, vznikajočo rastlinico, ki jo je našel pri zavzetem delu, Eva pograbi to važno reč, jo skrije pod svoje nedrje in nagonsko zakrkne. Wall-E je razočaran, a nanjo pazi kot na punčico svojega očesa, dokler jo ne pobere taista gromozanska ladja, ki jo je prej tu oddala, naš junaček pa se hrabro obesi nanjo in se z njo odpelje do luksuznega vesoljskega habitata, v katerem prebiva bizarno postrojena skupnost ulenjenih ljudi.

Ekološkemu mementu, ki je osrednja srž zgodbe, se tako v drugem delu priklaplja moralka o razvrednotenju znanja v človeški družbi ter brezglavemu hedonizmu, ki prek simbolične negibnosti postopno vodi k popolnemu razčlovečenju in razpadu emocionalne zavesti. Wall-E me tako na nek način spominja na impresivno animacijo Georgea Millerja Vesele nogice, le da Pixarjev konstrukt plava po drugačnih žanrskih vodah in se kar malce provokativno zateka k futurističnim prvinam, prek katerih robote v nasprotju z ljudmi predstavlja kot osebke, ki postopno razvijajo čustveno empatijo. Najočitnejši zgled je romanca med Wall-E-jem in Evo, ki se razteza čez celotno zgodbo, lep primer pa lahko najdemo tudi v prebrisanem prevzemanju nadzora s strani strojev, na katerega kaže pokroviteljski odnos robota M-O-ja (Ben Burtt in Iztok Valič) do raztresenega kapitana človeške posadke (Jeff Garlin in Bojan Emeršič) v drugi polovici filma. Tovrstni motivi so povečini aluzije na monumentalna filmska dela, ki so nastala v duhu cyberpunka, biopunka, postcyberpunka in tehnodistopizma, poleg tega je nadvse izstopajoča parafraza Kubrickovega artefakta 2001: Odiseja v vesolju, medtem ko je slogovno nemogoče spregledati številne Spielbergove prijeme, znane iz filmov E.T. Vesoljček in A.I. umetna inteligenca. Po tej plati lahko Wall-E-ja razumemo kot poklon temu lucidnemu in samozadostnemu znanstveno-fantastičnemu podžanru, a se je potrebno zavedati, da Stanton opravlja težavno pionirsko delo, saj žanrske prvine umešča v animacijsko okolje, za katerega želi, da bo enako prijazen tako do mlajšega kot starejšega občinstva.

Da mu to uspe, mora film približati otrokom, kar se zdi paradoksalno ob dejstvu, da je pri animiranih izdelkih v navadi obratno početje. Sijajno se mu to posreči z naslovnim antropomorfno zasnovanim likom, ki je izrecno retrograden in oglat ter sestoji iz škatlastega trupa, kleščastih in goseničastih okončin ter zvedavih okularjev, pravo nasprotje pa je njegova ljubezenska simpatija, robot nove, lahko bi rekli applove generacije z mehko zaobljeno formo in bleščečim izgledom. Njuno razmerje je spontano sporočilo o enakosti, ki ga najimenitneje izraža harmonični prizor, v katerem se Wall-E in Eva z različnimi pogonskimi gorivi podita po brezzračnosti. Povsem drugače lahko razumemo groteskno postavo človeka v oddaljeni galaksiji v primerjavi s posnetki, v katerih nastopa stari Zemljan - gre za ponazoritev človeške dehumanizacije, ki bo interesantnejša zrelejšemu gledalcu. Kakorkoli že, bolj kot poudarjene, animacijsko izkrivljene oblike pravo obrtno kvaliteto izkazuje animacijski slog, ki se kaže v ozadju likov. Pri Pixarju v zadnjih letih v oči bode izrazito realističen pristop pri slikanju panoram in okolja; v Neverjetnih, ki datirajo v leto 2004, so se kazali prvi zametki, večji preskok pa so naredili Avtomobili dve leti pozneje, kjer je moč videti povsem stvaren posnetek osrednjeameriške pokrajine ob sloviti Route 66, ter lansko leto Ratatouille, v katerem je mojstrsko upodobljeno pariško okrožje. Wall-E določno sicer ni postavljen v specifično mesto, je pa realizem praktično prignan do fotorealizma, kar se kaže predvsem v detajlirani animaciji, postavljeni na Zemljo ali v prostrano vesolje.

Gledano v celoti Wall-E potrjuje Pixarjevo umetniško pretencioznost in izredno tematsko pronicljivost, odlično ravnotežje med zabavljaško atrakcijo in hranljivo specialiteto, priljudnost, prirodnost in samobitnost ter vseprisotno vizionarstvo. Ostane mi le še razglabljanje, ali je tokratna kreacija najboljše iz enkratne kolekcije, ki jo je Pixar sestavil v zadnjih trinajstih letih - za to potrebujem povečevalno steklo, s katerim pregledujem ogrodje simpatičnega robotka in tu in tam resnici na ljubo najdem kako praskico, ki jo je zakrivila bodisi občasna nepojasnjenost okoliščin bodisi rahla zvodenelost druge polovice filma. Pa vendar se mi zdijo ti mali vsebinski zdrsi ob krasni zverziranosti izdelka in širini sporočil, ki jih prinaša, praktično povsem nepomembni, tako da na glas razglašam, da se tudi z Wall-E-jem suvereno nadaljuje Pixarjeva impozantna kontinuiteta pri ustvarjanju neprecenljivih digitalnih presežkov.

8/10

IMDb

Kako ugrabiti nevesto

Takole gre romantična komedija Paula Weilanda: naduti študent Tom Bailey (Patrick Dempsey) po študentskem domu kot po tekočem traku zbira trofeje, dokler se lepega dne ne uleže v napačno posteljo, k zapeti, piflarski spielverderberki po imenu Hannah (Michelle Monaghan). Ne rodi se ljubezen, vznikne pa prijateljstvo, ki še vedno traja deset let pozneje, ko Tom odraste v newyorškega playboyja in s seksualnimi pravili preobremenjenega serijskega ljubimca, Hannah pa se specializira za njegovo zvesto, a brezmadežno dnevno marioneto. Oh, in ko med njima skorajda klikne, se Hannah na poslovnem izletu zagleda v postavnega škotskega plemiča in se kani z njim na vrat na nos oženiti, Toma pa, ne boste verjeli, hoče za svojo prvo družico. Zlomka, njegova bivša se poroči in ker noče biti načrtovalec porok, mora dobiti punco v 10 dneh, preprečiti obilno škotsko poroko in Hannah napraviti za pobeglo nevesto!

Veste, rad bi pohvalil Weilandov film – ne zato da bi se izognil očitkom, da ob najmanjši zaznavi sladkosti pljunem po romantično naravnanem izdelku, nego bolj zaradi dejstva, da je Kako ugrabiti nevesto zadnji film, v katerem je – v vlogi Tomovega nestanovitnega očeta – zaigral maja preminuli Sydney Pollack. Vidite, pa ne morem, ne smem. Ne da je Weiland banalen in da brca v prazno, ne, tako slaba njegova kreacija prav gotovo ni, je pa problem v tem, da se žanrskega recepta drži kot pijanec plota, da se mukotrpno zadržuje v okvirih kroničnega idealizma (in ko se že nadejate, da bo skočil čez, ga metodična konvencionalnost krvoločno posrka nazaj v notranjost!) ter da je v nizanju komičnih klišejev preveč tog in neokreten, da bi film deloval sproščeno in spontano. Kako ugrabiti nevesto je žal zelo povprečen, pretirano nališpan in v žanr prestrogo ukalupljen prikaz moške nedoraslosti, sle po večnem uživaštvu, strahu pred družinskim jarmom in družbeno nezaželene impotentnosti in – da vse skupaj vendarle ne bo izpadlo preveč enostransko – pomalem tudi odsev ženske pasivnosti, neodločnosti in maničnega iskanja pravljičnih idealov.

3/10

IMDb

Nepričakovani dar

Ob mednarodnem dnevu spomina na trgovino s sužnji in njeno ukinitev.

Angleški cineast Michael Apted je pred dvema letoma predstavil film Nepričakovani dar, interesantno dramo o življenjskih prizadevanjih gorečega filantropa Williama Wilberforcea (Ioan Gruffudd), ki se je ob koncu 18. stoletja v Angliji krčevito boril za odpravo medcelinske trgovine s suženjsko delovno silo. Wilberforcea prvič srečamo po njegovem velikem porazu, ko se skrušen in oslabljen zateče na podeželje, kjer ga bratranec, prijatelj in somišljenik Henry Thornton (Nicholas Farrell) predstavi zali in bistri privrženki Barbari Spooner (Romola Garai). Ta ga izzove, da obudi svoje spomine na mladostniško zaletavo, a v moralni luči nadvse plemenito naprezanje, da bi v parlamentu pridobil zadostno podporo za sprejem zakona o aboliciji trgovanja s sužnji, ki so ga vseskozi ogrožale nizkotne spletke politične opozicije, dokončno pa se je izjalovil ob pričetku revolucionarnega vrenja v Franciji, ko so poslanci njegovo humanistično idejo izžvižgali in jo srepo označili za preračunljiv poskus simpatizacije z liberalnim uporniškim gibanjem. Na Barbarinino prigovarjanje se Wilberforce odloči, da se vnovič zoperstavi hipokritskim tekmecem v parlamentu, a tokrat z zvito in veliko bolj premišljeno taktiko.

Ker je Nepričakovani dar zgodovinska drama in obenem filmski portret, najresnejšo grožnjo Aptedovemu izdelku predstavljajo stereotipi kostumskih upodobitev historičnih dogodkov in klišeji biografskih zgodb. A treba je priznati, da se jim Apted v večji meri ogne; zelo dobro se opira na dinamično naracijsko strukturo, veliko pozornosti pa pritegne z markantno reprezentacijo zgodovinskih okoliščin in turbulentnega dogajanja v angleškem parlamentu ob vzponu liberalistične ideologije, ki bi lahko očitneje zamajala mogočni kolonialni imperij. Prav sistematična in nazorna razlaga političnih razmer, ki sloni na ramenih suverenega igralskega ansambla in je imenitno podkrepljena s komičnimi opazkami, teatralnimi gestami in pronicljivimi metaforami, je prva tematska komponenta pripovedi, medtem ko je žezlo druge fiksno uperjeno v osebnostno zgodbo Williama Wilberforcea in njegovo vizionarsko delo, ki je presegalo politične interese. V tej Apted razvija glavno in najbolj sublimno sporočilo filma, saj s prešernim zanosom, ki se napaja na protagonistovem idealizmu in njegovi nezlomljivi volji po izboljševanju sveta, mojstrsko razvija odločno kritiko izprijeni ideji novoveškega suženjstva, na kateri je slonela gospodarska blaginja države; in če to le malce razširimo, Nepričakovani dar kaj lahko pojmujemo tudi kot aktualen in pomemben memento o neodtujljivih človekovih pravicah in brezizjemni enakosti vseh ljudi pod soncem.

IMDb

Z druge strani

Z druge strani, film nemškega scenarista in režiserja s turškimi koreninami Faitha Akina, je lep primer kalejdoskopske drame, v kateri se prepletajo življenjske zgodbe večjega števila likov. Priletni, zdolgočaseni, kronično nepotešeni Turk Ali Aksu (Tuncel Kurtiz), ki si je dobro uredil življenje v Bremnu, se zaplet s turško prostitutko Yeter (Nursel Köse) in jo po spletu nesrečnih okoliščin ubije, njegov sin Nejat (Baki Davrak), ki se je uveljavil kot profesor na nemški univerzi, pa se, razočaran nad očetovim dejanjem, odpravi v Istanbul, da bi poiskal Yetrino izgubljeno hčer Ayten (Nurgül Yesilçay). V vzporedni zgodbi izvemo, da je ta članica odporniške skupine in da pred črko zakona pobegne v Nemčijo, se tam spoprijatelji s samosvojo nemško študentko Lotte (Patrycia Ziolkowska), a se je zaradi neodobrene prošnje za azil primorana vrniti domov, za njo pa se kljub nasprotovanju svoje pokroviteljske matere (Hanna Schygulla) odpravi tudi Lotte.

Liki so tako vseskozi razpeti med dvema državama, kar Akin izkorišča za simbolični prikaz njihovega ideološkega približevanja in oddaljevanja, je pa na moč interesantno, da mozaičnega prepleta njihovih zgodb v zaključku ne sklene v venec, kakor smo tega vajeni pri sorodnih fragmentarnih dramah. Upam si trditi, da na ta način toliko bolj do izraza prihaja lucidna kompozicija likov, ki je zastavljena tako, da lahko na več ravneh spremljamo generacijski razkol med staršem in otrokom, za katerega se zdi, da je glavno pogonsko gorivo pripovedi, četudi se v nadaljevanju za pomembnejše tematske komponente izkažejo posameznikovo sprejemanje moralnih impulzov, relativizem, iskanje svojstvene identitete in življenjskega smisla, spopadanje z osamljenostjo in odzivanje na smrt bližnjega. Ob strani, a ne povsem obstransko, se Akin ukvarja z aktualnimi družbeno-političnimi vprašanji, ki se dotikajo turških imigrantov v Nemčiji, še bolj pa turškega pravnega reda ter notranje in zunanjepolitičnih razmer. Vse to je v kompleksno sinergijo povezano z enkratno obrtniško pretencioznostjo, pri čemer najbolj izstopajo dolgi, spokojni kadri z milo zvočnostjo in melanholičnim tonom, ki pomenljivo podčrtujejo občutja in emocije glavnih protagonistov. Gledano v celoti je film Z druge strani očarljivo cineastično izkustvo, ki po romantični drami Z glavo ob zid in glasbenem dokumentarcu Zvoki Istanbula Faitha Akina nedvomno postavlja za enega najprepoznavnejših obrazov mladega rodu evropskih filmarjev.

8/10

IMDb

Ali smo imeli revolucijo ali ne?

Ali smo imeli revolucijo ali ne? je preprosta, a zelo interesantna, spogledljiva in iskrena drama romunskega cineasta Corneliua Porumboiua, postavljena v neko odmaknjeno romunsko mestece natanko šestnajst let po odmevni revoluciji iz leta 1989, ki je pomenila padec komunističnega režima pod diktatorsko palico Nicolaea Ceauşescua. Virgil Jderescu (Teodor Corban), lastnik lokalne televizijske postaje, voditelj in narcisoidni kvaziintelektualec, pripravlja pogovorno oddajo, v kateri želi razčistiti, ali se je v njihovem kraju revolucija resnično zgodila ali pa so se ljudje oportunistično zgrnili na mestni trg šele po bukareškem državnem udaru. A zdi se, da za njegovo dilemo ni pravega zanimanja, ljudje apatično preživljajo svoj vsakdanjik in niti ne občutijo razlik med sedanjostjo in preteklostjo, kljub temu pa Virgil po nekem notranjem vzgibu, da je revolucijo potrebno obeležiti, trmasto vztraja pri izpeljavi svoje oddaje. V studio nazadnje uspe privabiti okajenega, zagrenjenega in vidno upehanega profesorja Tiberiua Manescua (Ion Sapdaru), ki se ima za revolucionarja, ker naj bi s svojimi kolegi protestiral že nekaj minut pred padcem oblasti, in osamljenega upokojenca Emanoila Piscocija (Mircea Andreescu), ki se je dogajanju na trgu pridružil ob vsesplošnem veselju po napovedi novega političnega reda.

Slabo zastavljena oddaja se kaj hitro sprevrže v pravo blamažo – neuki snemalec ne obvladuje kamere, Piscoci se ne zna obnašati v etru, Virgil pa ne uspe nadzorovati besednih obračunov med Manescujem in meščani, ki se po telefonski zvezi vključujejo v pogovor in odločno ugovarjajo, da se je na trgu pred padcem Ceauşescuja karkoli dramatičnega godilo. Porumboiu ustvarja v maniri strogega realizma in se često poslužuje cine-veritejskih tehnik, dogajanje pa vseskozi neti s komičnimi, tu in tam izrazito ironičnimi pripetljaji, ki implicirajo poglede na odnos Romunov do revolucionarnega gibanja, nacionalne zgodovine, političnega ustroja, socialne problematike, intelektualizma in heroizma. Kaotično farso naposled preseka s pomenljivim svarilom, film pa zaključi z lepo impresionistično metaforo, ki na luciden način strne konfuzno razpravo. Ali smo imeli revolucijo ali ne? je zrelo, subtilno in nadvse graciozno umetniško delo z markantno kulturno vrednostjo, ki ob Puiujevi satiri Smrt gospoda Lazarescuja in Mungiujevi moralki 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva predstavlja najtrofejnejši manifest tako zvanega novega vala romunske filmske produkcije.

8/10

IMDb

Mumija: Grobnica zmajskega cesarja

Kakšno skrpucalo! Ne da sta prvi Mumiji, posneti leta 1999 in 2001, v meni budili kaj drugega kot odpor, toda tretji del, Mumija: Grobnica zmajskega cesarja, ki ga je tokrat namesto Stephena Sommersa posnel Rob Cohen, režiser bobnečih hit & run fluidov, kot so Nevidni bojevnik, xXx – Trojni X in Hitri in drzni, v stupidnosti, banalnosti in nepokretnosti gladko prekaša svoja predhodnika. Če smo se v prvih dveh epizodah potikali po Egiptu in oskrunjali piramide in izgubljena mesta, se sedaj selimo na vzhod, kjer Alex O’Connell (Luke Ford), sin naših pretkanih in nadebudnih raziskovalcev Ricka (Brendan Fraser) in Evelyn (Maria Bello), odkrije starodavno grobnico okrutnega zmajskega cesarja (Jet Li), ki je s silno pohlepnostjo in brezkompromisno gonjo za nesmrtnostjo nadse in svojo številčno vojsko priklical dvatisočletno prekletstvo. Kljub temu da sta si Rick in Evelyn drug drugemu obljubila, da sta za vedno opravila z empiričnim raziskovanjem zgodovine in nevarnimi pustolovščinami, ki temu pritičejo, jo mahneta na Kitajsko in, kot da bi ga njun prihod spodbodel, prav takrat od mrtvih nenadoma vstane tudi diabolični vladar.

Vse pričkanje, prerekanje, prerivanje, pretepanje in spopadanje, ki sledi, je na moč absurdno; teče brez repa in glave, je zmedeno, neutemeljeno in neargumentirano ter, kar je najbolj zastrašujoče, povsem brezbrižno in nonšalantno omadežuje kitajsko kulturno dediščino. Cohen se na režijskem stolčku obnaša nezrelo, njegovi prijemi so popolnoma nepremišljeni in brezglavi – obeša se na specialne efekte in z njimi načara celo kopico bizarnih nakaz, od jetijev in triglavega zmaja do glinenih bojevnikov in armade okostnjakov, ki zaradi svoje diametralnosti napravijo čudaško izkrivljen rompompom še toliko bolj nesmiseln, paradoksalen in neskladen, poleg tega pa mastno podmazanim zvezdnikom v usta neumorno tlači bebave dovtipe in enovrstičnice, tako da vse skupaj deluje že pomalem smešno, groteskno in sramotno. Globoko preziram pustolovske filme, ki parafrazirajo serijo o Indiani Jonesu brez poznavanja njenih pravih kvalitet in odlik, najodmevnejša – Zaklad pozabljenih in Tomb Raider – sta tu le vrh ledene gore, toda priznati moram, da je Cohenov film na tem področju svojevrstna posebnost, zakaj tako podrazvitega in zaostalega primerka resnično še nisem srečal. In vendar franšiza, ki se je pred devetimi leti porodila iz skromno zastavljenega rimejka morbidne Mumije, v kateri je v tridesetih prejšnjega stoletja strašil Boris Karloff, bojda še ni zaključena in reči moram, da sem že sedaj ves anksiozen in nestrpen, do kakšne mere regresiven unikat nam ustvarjalci še lahko ponudijo.

1/10

IMDb