5.08.2011

Izvorna koda

Objavljeno v Kritike E-I , avtor Jan G.

Režiser Duncan Jones sodi v gardo mladih angleških filmarjev. Predlani je presenetil s suverenim prvencem Mesec, v katerem je s portretom osamljenega in stravmatiziranega lunarnega delavca drezal z vprašanji manipulacije človeškega duha in telesa ter se s tem — vsaj za moje pojme — dostojno poklonil vesoljskim znanstveno-fantastičnim klasikam na čelu s Kubrickovo 2001: Odisejo v vesolju, Tarkovskiyjevim Solarisom in Scottovim Iztrebljevalcem. Svoje udejstvovanje sedaj nadaljuje s filmom Izvorna koda, ki je po tematski plati Mesecu sličen izdelek in je bojda celo drugo oglišče še nezaključenega avtorskega trikotnika, kar nenazadnje potrjuje tudi nezgrešljiva vez med vsebinskima strukturama filmov.

Zgodba se vrti okoli vojaškega operativca Colterja Stevensa (Jake Gyllenhaal), ki se prebudi na vlaku v Chicago. Okoliščine so milo rečeno čudne; njegov zadnji spomin je misija v Afganistanu, sedaj pa mu nasproti sedi neznana sopotnica (Michelle Monaghan), ki se predstavlja kot njegova sodelovka. Colter pretresen spozna, da se je znašel v telesu neznanega moškega, na vlaku pa kmalu zatem odjekne silovita eksplozija. Zmedeni vojak se znajde sam v tesnobni komori, edini stik s civilizacijo pa je zveza s poveljnico Goodwinovo (Vera Farmiga), ki mu postopoma izda, da je vključen v tajno operacijo, ki spominja na video igro in v kateri ga nepretrgoma injicirajo v vzporedna vesolja, da bi odkril, kdo je na vlaku podtaknil bombo. Colterju ne ostane drugega, kot da ponujeno nalogo sprejme in pri tem poskuša izbrskati, kako se je znašel v njej.

Na prvi pogled zapletena štorija gledalcu z vsaj malo koncentracije in potrpežljivosti ne predstavlja pretrdega oreha; za zdolgočasene bo nedvomno interesanten  in kratkočasen umski izziv, zajedljivi bodo v njej brez težav našli premnogo distrakcij in za malo malico pripravili ličen seznam neobrušenih robov končne sestavljanke, tisti bolj pozorni pa bodo znali razbrati iztočnice, ki jih Jones bolj ali manj posrečeno lansira in jih lahko v grobem razslojimo na motive eksistenčnega boja in družbene morale ter vršičke filozofskega diskurza o obstoju vesoljnih paralel in korelacij med njimi. Po tej tretji plati Izvorna koda vsekakor predstavlja spodoben umotvor, ki z več kot solidno obrtniško izrezljanostjo ponuja zadovoljivo filmsko doživetje, vendarle pa se ne uspem otresti občutka, da je Jonesu zmanjkalo ambicij, da bi film prignal do avtentične tesnobnosti in hipnotičnosti prvenca, in sposobnosti, da bi projekt zastavil obširneje in ga razvil v kompleksnejšo sliko. Kritično gledano je zato izdelek kar malce ponesrečen poskus piljenja avtorskega sloga, ki z epilogom prej kot ne nakazuje vdajo mainstreamu, v katerem pa ob bombastičnih spektaklih, kot je lanski Nolanov Izvor, Jones roko na srce s tako skromnimi in neelastičnimi zasnovami nima kaj iskati.

6/10

IMDb

26.07.2011

Resnica o krizi

Objavljeno v Kritike O-Š , avtor Jan G.

Dokumentarni film ni prav pogosta tapeta mojega bloga; resnici na ljubo je tudi njegova prisotnost na slovenskih platnih prej izjema kot pravilo, a to seveda na noben način ne omili mojega zanemarjanja tega obraza filmske produkcije. Tako sem se v zadnjih letih skorajda nezavedno omejil na pisanje o dokumentarcih, okitenih z oskarjem, ki v nedavnem obdobju pravzaprav ponujajo precej soliden prerez žanra, s čimer pa niti slučajno ne poskušam naplesti, da dobro objemajo njegovo raznolikost in obseg.

Letošnji izbranec ameriške akademije za film je lucidna obravnava svetovne gospodarske krize z naslovom Resnica o krizi. Idejni vodja filmskega projekta Charles Ferguson pripravi kredibilen in obširen vpogled v dogajanje pred, med in po udarcu krize, ki ga sistematično razdeli v pet delov, za uvod pa predstavi njen miniaturni portret na modelu gospodarskega kolapsa na Islandiji, do katerega je prišlo ob prelomu tisočletja. Izdelek, ki ga v naratorski vlogi suvereno povezuje Matt Damon, temelji na izmeničnem podajanju utemeljenih študij in raziskav ter intervjujev in pogovorov z različnimi finančnimi analitiki in deloma tudi akterji gospodarske krize.

Kot največjo odliko dokumentarca bi izpostavil njegov nepodcenjujoč odnos do gledalca; ko Ferguson zavzame stališče, da kriza ni bila neizogibna, in ga — s kazalcem uperjenim proti koristolovskim prekupčevalcem in promotorjem deregulacije finančnih trgov — odločno in brezkompromisno zagovarja, se niti za trenutek ne zateka k puhlim populističnim in senzacionalističnim interpretacijam, nad katerimi nemalokrat tarnamo ob manipulativnih projektih Michaela Moorea, ki je, mimogrede, sorodno tematiko preigraval prav v svojem zadnjem filmu Kapitalizem: Ljubezenska zgodba, pač pa najprej nazorno in strokovno predstavi zapleteno in razvejano omrežje investicijskih družb, zavarovalnic, hipotekarnih bank in bonitetnih hiš, ki so odigrale vidnejšo vlogo v finančni krizi, ter nato plastično razjasni in brez dlake na jeziku komentira verigo vzrokov in posledic, do katere je prišlo pri, kot trdi, načrtnem izigravanju in rušenju ekonomskega sistema.

Navzlic strogo analitičnemu pristopu in prenapolnjenostjo z informacijami pa gledalec tudi v pričujočem dokumentarcu ni prikrajšan za značilne igre mačke z mišjo, avtor namreč v sklepni fazi filma z vse ostrejšimi provokacijami spodkopava tla pod nogami svojih sogovornikov, visečih na zankah, ki so si jih poprej sami naduto in lahkomiselno ovijali okoli vratu. Ne glede na to izdelek ne ponudi odrešujoče katarze, temveč se bolj kot ne negotovo zazre v prihodnost moralno razpadlega ustroja in gledalca pozove k dejanjem in akciji, s čimer Ferguson nadaljuje s svojo indoktrinacijo moraste vizije zlaganega sna ameriške družbe, ki jo je — nemara bo koga zanimalo — začel že pred štirimi pomladmi v dokumentarcu Ni konca na vidiku s pronicljivo kritiko Busheve intervencije v Iraku.

8/10

IMDb

22.07.2011

Kung fu panda 2

Objavljeno v Kritike J-N , avtor Jan G.

Prav dobro se spominjam, kako sem pred dvema letoma bentil in srborito mlatil po DreamWorksovi uspešni in obče priljubljeni kreaciji Kung fu panda, za katero se danes zdi, da bo prerasla v novo neutrudno risano serijo. Takrat in še večkrat kasneje sem jih slišal, da sem pristranski, neobjektiven, celo zategnjen, češ da animacijo po vsebinski plati sodim preveč resno, kritično in enoznačno. Film sem kasneje videl še enkrat ali dvakrat ter ob njem ostal neomajen, zvest svojim prvotnim argumentom in občutkom, a je prav, da jih ob ogledu drugega dela, preprosto imenovanega Kung fu panda 2, vnovič postavim na zaslišanje.

Nadaljevanje zgodbe je, potem ko si je nenasitni in lenobni panda Po (Jack Black in Klemen Slakonja) v prvem delu prislužil naziv zmajskega bojevnika, v resnici povsem na dlani. Naravno vprašanje je, kdo Po sploh je in od kje se je vzel, zakaj očitno je, da vaški gostinec, gosak Ping (James Hong in Iztok Valič), pri katerem je odrastel, ne more biti njegov pravi oče. Vzrok za Pojevo brskanje po lastni preteklosti se skriva v prihodu častihlepnega pava Shena (Gary Oldman in Uroš Smolej), ki poseduje uničujoče strelno orožje, s katerim preti širni Kitajski in veščinam kung fuja. Da bi ga ležerni bajsi ugnal v kozji rog, mora namreč najprej poiskati svoj duhovni mir in priklicati dogodke iz ranega otroštva, pri tem pa mu ob bok stopijo novi in stari kompanjoni.

Osnovna fabula je tako pravzaprav na las podobna tisti iz prvega dela; kljub temu da si je Po pridobil spoštovanje mojstrov borilnih veščin in se v zavesti ljudi vkoval kot zvezdniška ikona, ostaja navzven radoživ in dobrovoljen, v sebi pa frustriran in nesiguren vaški posebnež. Pustolovščina, ki jo pandi začrtata scenarista Jonathan Aibel in Glenn Berger, je torej vnovični vzpon zapostavljenega junaka in nova variacija štorije o malem človeku, ki z delom, zagnanostjo, trudom in predanostjo doseže vrtoglave cilje, ki mu jih je zastavila usoda. Vse lepo in prav, zakaj pa ne, da le ne bi bila interpretacija, slično kot v prvem delu, tako lahkomiselna in pedantno zaverovana v ljubek in srčkan prikaz junaka, ki pretežno jamra, jé in stežka dvigne svojo debelo rit, se, ko gre zares, skriva za tovariši, ki garajo namesto njega, nazadnje pa z nekaj talenta in veliko sreče oblizne smetano in pogoltne češnjo. Ne rečem, da nisem težak, tečen in preobremenjen s takimi in drugačnimi družbenimi paradigmami, toda le kdo mi lahko oporeka, da mlajše občinstvo ni oprezno in dovzetno za vzore, ki jih promovirajo gibljive slike?

Na srečo je tu še boljši kos filma — animacija. Dolgoletni vajenki Jennifer Yuh je bilo zaupano koordiniranje obrtnih aspektov in glede teh — verjemite, če morete — nimam nikakršnih pripomb. Film si je bilo, pričakovano, moč ogledati tudi v treh dimenzijah, a sem, vraga, to doživetje v kinu zamudil. Kljub temu sem naravnost užival v načarani fatamorgani toplih barvnih odtenkov, ki prepričljivo ujame kuliso starodavne Kitajske in navdušuje z brezhibno koreografijo bojev. Nemalo je zabavnih in bistro stesanih vinjet, ki se često spotikajo ob popkulturne konfine, poleg plastičnega sloga digitalne animacije pa pozornost pritegne ekstravagantna uvodna sekvenca in navidez klasično animirani inserti Pojevih sanj in spominov. In vendar se kljub nebrzdani in malodane sramotni razneženosti nad animirano kreacijo tudi tokrat ne nameravan ukloniti zabavljaškemu sladilu, ki je ob dobri marketinški kampanji brez težav ujelo bogat finančni izkupiček prvega dela, in tako ostajam trmasto zaprisežen h kritiki ideologije izdelka, dasiravno bo morebitni bralec moje prepričanje posmehljivo prezrl ali pa se nemara celo objestno spravil nadenj.

5/10

IMDb

19.07.2011

Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi

Objavljeno v Kritike O-Š , avtor Jan G.

Pogled na sporede kino projekcij je te tedne prav smešen. Ah, kaj smešen, absurden! Zdi se, da človek brez smisla za numerologijo v večjih kino kompleksih nima kaj početi, poleg naslova je po pravilu odtisnjena številka, v skromnem slučaju, da manjka, pa mora biti podana implicitno; film pač ni več film, če nima predhodnika ali originala. To bi obenem dalo misliti tudi, da je obiskovalec kinodvorane lahko le hud cinefilski džanki ali pa, da premore vsaj širšo razgledanost in globoko ozaveščenost s filmskega področja, kako naj sicer sledi filmom, ki se vsebinsko ne začnejo na začetku, temveč nekje vmes, na sredi?

Ondan pa sem si vendarle drznil zaviti v kino. Kljub obledelem spominu na prve tri filme sem si izprosil ogled četrtega dela Piratov s Karibov. Začetek Disneyjeve gusarske epopeje sega tja v leto 2003, ko je pod okriljem producenta Jerryja Buckheimerja iz ne preveč obetavne mladinske pravljice zrasla nepojmljivo priljubljena pustolovščina za mlado in staro. Še več, senzacionalna scensko-kostumska konstrukcija je skupaj s pestro motiviko štorije, ki je kratkočasno nihala med dramatičnim in špasnim, postala lansirna deska za nova nadaljevanja in garant za masten dobiček. Kajpak se je z molžo skozi leta izcimilo najslabše; vratolomnost je sicer ostala in serija je celo postajala vse bolj mračna in pristna, a dolge in pretenciozno zavozlane vsebinske niti so šle na škodo pustolovščini, postale same sebi namen in do skrajnosti trivializirale zastavljeno zgodbo.

Optimistično gledano novi film, Z neznanimi tokovi, gledalcu daje prgišče upanja po prevetritvi. Prišlo je do rošade na režiserskem stolčku, na katerem je Rob Marshall zamenjal Goreja Verbinskega, osvežen je bil igralski ansambel, scenaristični dvojec, ki ga tvorita Ted Elliott in Terry Rossio, pa je s predelavo gusarskega romana Tima Powersa napovedal bolj koherentno in angažirano zgodbo. A se konec koncev ni spremenilo kaj dosti, rekel bi le, da so peripetije in vragolije narcisoidno ekscentričnega kapitana Jacka Sparrowa, ki jih pokonci drži edinole karizmatična upodobitev Johnnyja Deppa, tokrat še za odtenek bolj poletne in obešenjaške, medtem ko je dogajanje, ki se vrti okoli iskanja tako zvanega izvira mladosti, v katerega se poleg Sparrowa vmešajo še samosvoja piratinja Angelica (Penelope Cruz), zloglasni razbojnik Črnobradec (Ian McShane), prekaljeni pomorski lisjak Barbossa (Geoffrey Rush) in brezkompromisna španska mornarica, po stari navadi viharno, kaotično in, najbolj od vsega, nesmiselno.

Naj ne glede na to poudarim, da film docela malovreden in slab tudi ni. Nasprotno, aranžma je kinematografsko dodelan, kostumografsko in scenografsko posrečen, pa tudi glasbena podlaga, ki je delo renomiranega skladatelja Hansa Zimmerja, je na moč všečna in poskočna. In vendar, ali je gledalec prezahteven, če se mu ob atraktivni in bleščeči embalaži toži po polnovrednejši vsebini, nataknjen in nergav, če mu smrdi šablonska kompozicija in epizodna brezglavost, ter nenazadnje nadut in snobski, če od izrazitega poletnega hita pričakuje kanček avtentičnosti in dobre, ne zgolj infantilne zabave? Veste, formula novodobnega spektakla je prav paradoksalna reč, število nadaljevanj je v obratnem sorazmerju tako z noviteto kot svežino, tako da si naslednjič, ko boste stali pred kino blagajno, ne belite glave z vprašanji, ali ste ta ali oni del že videli — saj ni vredno, če ste kakšnega vmes izpustili, vam bo to v korist, ne škodo.

5/10

IMDb

30.04.2011

Še vedno sem tu

Objavljeno v Kritike O-Š , avtor Jan G.

Rojen je bil v Portoriku sredi sedemdesetih let kot tretji izmed petih otrok. Otroštvo je na rovaš svobodomiselnih staršev, ki sta se ogrela za posthipijevski ideološki kult, preživel na popotovanju po Južni Ameriki, kot mladenič pa se je v Kaliforniji skupaj z bratoma in sestrama uveljavil kot igralec in nastopač. A njegova igralska kariera je bila vseskozi nestanovitna in nepredvidljiva, tragična smrt brata zaradi prekomernega odmerka opojnih substanc v prvi polovici devetdesetih pa jo je dokončno postavila pod vprašaj. Kljub temu se je na prelomu 21. stoletja s pretežno negativno obarvanimi stranskimi vlogami povzpel med obče prepoznane igralce in bil v igri za oskarja za upodobitev izprijenega cesarja v Scottovem Gladiatorju. Na veliki oder je stopil s celostno poosebitvijo legende countryja in rock’n'rolla Johnnyja Casha v Mangoldovi opevani Hoji po robu, nakar je leta 2008 na začudenje vseh objavil igralsko slovo.

Kakopak gre za življenjsko zgodbo Joaquina Phoenixa. Kot veste, se je po njegovem umiku iz igralstva, ne pa tudi iz medijskega prostora, zvrstila serija nevrotičnih zablod, s katerimi je zanemarjeni zvezdnik z zlomljenimi očali, razraščeno brado in hripavim glasom sprožil številna ugibanja o namenu svojega početja. Malokdo je verjel njegovim pojasnilom, da se želi uveljaviti na glasbeni sceni in skozi rap izraziti svoje občutke in poglede na svet; eni so njegove izpade razumeli kot posmeh šovbiznisu in popkulturnemu vesolju ter v njem videli figuro upora proti režiranemu medijskemu prostoru in zabavni industriji, drugi so se zgražali nad njegovo zaigrano neuravnovešenostjo in jo tretirali kot neokusno samopromocijo in naravnost pomilovanja vreden poskus ustvarjanja podobe amoralnega ekscentrika.

Natanko ta dilema razkraja tudi film v režiji Caseyja Afflecka z naslovom Še vedno sem tu, ki skozi prizmo lažnega dokumentarca pobliže prikazuje Phoenixovo leto zablod; toliko časa je namreč igralec nonstop vztrajal v vlogi propadajoče hollywoodske zvezde, medtem ko ga je vseskozi na skrivaj spremljala ekipa tesnih sodelavcev, ki se je tu in tam tudi vključevala v razpuščeno, zdaj načrtovano zdaj improvizirano dogajanje. Tako zvani mockumentarec resnici na ljubo ni bil deležen kaj prida velike pozornosti širšega občestva, kar lahko razumemo kot naveličanost nad igralčevim stalnim iskanjem pozornosti ali pa nezanimanje preprosto pripišemo prepričanju, da se je vse dogajanje odvrtelo v soju žarometov in da mu razen pričakovane pritrditve, da je res šlo za potegavščino, ni kaj dodati.

Ob tem pa seveda ne gre pozabiti na peščico oboževalcev, ki pričujoči film smatra za nič manj kot ultimativno satiro zlaganih medijskih kulis in, če hočete, evangelij zvezdnikovega preporoda, vstajenja in zveličanja. Sam do tovrstnih prepričanj ostajam skrajno rezerviran; v dokumentarcu sicer vidim korajžen in smel eksperiment z vživeto predstavo glavnega protagonista, a se mi zdi izdelek konceptualno nedomišljen in prenagljen. Iz roke posnet material je po pričakovanjih nekvaliteten, ob vešči montaži, kritični selekciji in spretni povezavi v celoto pa ne bi bil nujno tudi neuporaben, če bi le Phoenixu, Afflecku in kompaniji uspelo izpeljati filmsko formulo, ki bi podčrtovala in argumentirala tematsko srž. A potem ko jim zavoljo pretiravanja in ekscesnosti še pred prvim kadrom spodleti glavni cilj – šokirati, da je za tako rekoč vsako medijsko podobo, celo negativno, scenarij in načrt –, izdelek s spacanostjo in neintegriranostjo za konec spridijo v nič drugega kot skrivenčen kolaž bebavih, vulgarnih in nedoraslih provokacij, ki se mi zdi, roko na srce, na čase komajda gledljiv, kaj šele odrešilen.

4/10

IMDb